Hvaležen je Sloveniji, zato se je vrnil na Obalo

Seveda so imena Bojana Prašnikarja, Anteja Šimundže in Darka Milaniča na slovenski klubski nogometni sceni posebej zapisana, saj so vsi trije trenerji vodili svoja moštva pod najbolj prestižnimi žarometi lige prvakov, toda prav posebna zgodba spremlja tudi italijanskega strokovnjaka Rodolfa Vanolija. Nogometaše Kopra je vrnil v slovenski vrh, nato pa Olimpiji odprl vrata k šampionskemu slavju, ki ga je nogometna Ljubljana čakala dobri dve desetletji. Vanoli se je vrnil v domovino, tam nadaljeval svojo trenersko pot, toda obenem ga je spet mikala vrnitev na slovenska tla. Ali pa k istrskim sosedom v Pulj ter morda še naprej skozi predor Učka na nogometno ambiciozno Reko. Zdaj je spet v Kopru, o katerem je v izjemno pozitivni podobi govoril za Voce del Popolo, dnevnik z Reke za italijansko manjšino v Kvarnerju in Istri. Vanoli izvira iz Gavirateja, mesteca z 10.000 prebivalci v Lombardiji, v zadnjih tednih, žal, močno zaznamovani s koronavirusom. Zato se kajpak že ob začetku pogovora 57-letni trener ni mogel izogniti opisu sedanjega stanja v domovini in primerjavi z deželo, kjer biva zdaj: »Sprva me je v Sloveniji kar presenečalo, ko je bilo v kavarnah, restavracijah in šolah še zelo živahno, pri mojih rojakih pa je bilo že vse zaprto. Spraševal sem se pri sebi, ali se tukaj ljudje zavedajo nevarnosti, toda pozneje sem se vnovič prepričal, kako odgovorno se vedete. Pa ne razmišljam le o vladi in drugih delih državnega vrha ali policistih, temveč tudi o navadnih smrtnikih. To še zdaj opažam ob odhodu v trgovino, vsi do potankosti upoštevajo navodila. Priznam, sprva sem bil prestrašen, kako bo, ni mi bilo vseeno, da sem tukaj ostal sam, toda ker imam psa, mi med sprehodi ob morju dejansko ni dolgčas.«

Kritika svetovne politike

Svojih let pri koprskem nogometnem klubu kar ne more pozabiti, in čeprav se je pozneje vrnil v domačo deželo, ima zdaj spet bivališče na slovenski obali. »Moram biti hvaležen Sloveniji, kjer sem z družino v osmih letih doživel veliko lepega. In prav zato sem se odločil zdaj bivati v okolju, kjer so me lepo sprejeli,« pravi nogometni strokovnjak, ki je pred petimi leti rumeno-modre vodil k pokalni lovoriki po finalni zmagi na domači Bonifiki proti Celju z 2:0, nato pa še v Ljubljani prekinil 21 let dolgo šampionsko sušo, potem ko so nazadnje dvignili pokal za naslov prvakov pomladi 1995 na zdaj zapuščenem bežigrajskem stadionu nogometaši tiste nekdanje Olimpije. Nekaj časa je deloval kot svetovalec Istre v Pulju, se po omenjenem dvojčku lepih lovorik v slovenskem prostoru vrnil na italijansko nogometno prizorišče (Bisceglie, tretja liga), zdaj je spet pri nas. V dneh globalne krize boja proti koronavirusu ga motijo nekateri vodilni svetovni politiki, denimo Donald Trump in Boris Johnson (»Razmišljata le o sebi, kot da se bo virus ustavil na mejah njunih držav.«), navdušen pa je nad vodilnima nogometnima funkcionarjema svetovne in evropske zveze, Giannijem Infantinom in Aleksandrom Čeferinom: »Ne razmišljata le o denarju, temveč ustvarjata načrt, kako delovati naprej. Podobno sem ravnal tudi sam. Ko sem se pogovarjal in s Koprom in z Olimpijo, ni bil najbolj pomemben denar, temveč strategija uspeha. In če še pomislim, kako se je Čeferin osebno zavzel za nabavo zaščitnih mask iz Kitajske, si zasluži le še izjemno spoštovanje.«