Z Dragojevićevo Skalinado omrežil tudi Peleja

Po začetkih v domačem Radniku je Vito Dimitrijević na jugoslovansko prvoligaško sceno v nogometu še kot najstnik stopil v dresu niškega Radničkega, po sedmih sezonah pa je prestopil v Olimpijo. Zmajevo gnezdo je zapustil po dveh letih in se po spletu neverjetnih naključij znašel v moštvu znamenitega Cosmosa iz New Yorka, kjer je igral s Pelejem in Franzem Beckenbauerjem.

Srednješolec Vito je veliko obetal tudi kot glasbenik in tako celo zaslužil prvi denar. Trenerji so nadarjenemu vezistu postavili ultimat in Vito je izbral nogomet, drugače kot njegov osem let starejši brat Pero, ki je bil znan pevec tudi v Sloveniji. V Ljubljani se je bratu in sestri Miri pridružil pozneje kot okrepitev Olimpije. Z Vilijem Amerškom in Tomislavom Prosenom so tvorili izjemno vezno linijo.

»V Olimpijo sem prišel kot zamenjava za Braneta Oblaka, ki je odšel k splitskemu Hajduku. Z Vilijem in Tomom smo bili zelo dobri prijatelji. Ujeli se nismo le na igrišču, temveč tudi v prostem času. Med nami ni bilo ljubosumja ali nevoščljivosti,« se spominja 72-letni Dimitrijević, eden redkih igralcev z Balkana, ki se je zelo dobro naučil slovenskega jezika.
Leta 1976 je po sporu s trenerjem Dragoljubom Miloševićem jezno zapustil pisarno kluba.

Naključje je hotelo, da je s posredovanjem menedžerja Radeta Petrovića po preizkusu v Münchnu odšel v superbogati Cosmos v ZDA. Medijski mogotec in lastnik družbe Warner Brothers, Steve Ross, je z zvezdniško zasedbo želel nogomet približati Američanom. Denar ni predstavljal ovire, zato je pripeljal kralja nogometa Peleja in nemškega kaiserja Franza Beckenbauerja, oba že tik pred zaključkom kariere, pa kapetana Brazilije Carlosa Alberta in italijanskega golgeterja Giorgia Chinaglio. Neznani Vito je z odličnimi igrami in vedrim značajem kmalu postal eden najpriljubljenejših članov Cosmosa. Na domačih tekmah je na stadionu odmevala Skalinada Oliverja Dragojevića, s katero je Vito omrežil tudi Peleja, s katerim sta se klicala kar gazda.
 

Igral je kot vesoljec

»Takšnega nogometaša in osebe, kot je Pele, ne bo nikoli več. Neverjetno je, kako preprost in sproščen je bil. Na vsakem treningu se je posvetil soigralcem, nas spraševal, ali imamo kakšno težavo. Če je bil problem, ga je takoj rešil z vodstvom kluba. Ob tem nas je vse neizmerno motiviral za delo, prvi je prihajal na treninge in zadnji odhajal. Lahko bi počel kar koli, ampak je bil pravi profesionalec. Izžareval je tako močno pozitivno energijo, da nas je vse naredil precej boljše. Tudi Beckenbauer je bil krasen, ampak kot Nemec bolj zadržan, hladen. Spoštovala sva se, čeprav je bil jezik ovira, saj praktično nisem govoril angleščine,« prizna Vito, ki je imel ves čas ob sebi prevajalca iz naših krajev, tudi manj znanega soigralca Jadranka Topića. Ko je šlo za navodila trenerjev, Američana Gordona Bradleyja in Italijana Eddieja Firmanija, prevajanje ni bilo potrebno. »Igral sem kot vesoljec, verjetno 50 odstotkov bolje kot v Jugoslaviji. Dosegal sem tudi gole, po vsaki tekmi sem shujšal nekaj kilogramov, saj sem ogromno pretekel. Resnično sem užival v igri z največjimi asi pred razprodanimi tribunami,« se spominja Dimitrijević, ki je s Cosmosom gostoval tudi na Japonskem, Kitajskem in v Indiji.

V severnoameriški ligi (NASL) je Vito prejel dva šampionska prstana in se nato vrnil v Ljubljano, čeprav ga je čakal bianco ček za podaljšanje pogodbe. »Žena Bika je bila osamljena s prvo hčerko Barbaro, saj sem bil ves čas odsoten, dobil pa sem tudi ponudbo Olimpije. A pogodbe nisem podpisal, saj so medtem zamenjali trenerja Branka Elsnerja, novi šef Dušan Varagić pa me zaradi starih zamer iz Niša ni želel v svojem moštvu. Tako sem naslednjo sezono igral za Los Angeles Aztecs skupaj s slovitim Nizozemcem Johanom Cruyffom. Zaradi poškodbe mišice sem odigral malo tekem in nato zaključil svojo čudovito ameriško zgodbo.«

Sledila je gostinska kariera z Barom 3, najprej v bližini ljubljanske tržnice, nato v podhodu Nebotičnika, kjer je zaprl vrata pred nekaj leti. V pokoju še vedno spremlja nogomet: »V bistvu me zanimata le Olimpija, grem na vse njene domače tekme, in Maribor. Upam, da bo Olimpija prvak, čeprav mi je žal, da Mandarić z njo ni dosegel tistega, kar si je želel in kar smo vsi pričakovali. Sam najbolje ve, kje je storil napake.«