Vožnja s kolesom terja svoj davek

Po dobrih treh letih se je izvrstni slovenski judoist Martin Hojak spet veselil kolajne na turnirju za veliko nagrado, potem ko se je minulo soboto izkazal s tretjim mestom v Zagrebu. S tem uspehom je osvojil zelo dragocene točke za kvalifikacijsko lestvico v kraljevski kategoriji do 73 kilogramov (tako so jo poimenovali pri svetovni zvezi) in naredil pomemben korak proti olimpijskim igram v Parizu 2024.

»Najprej bi se rad zahvalil vsem sotrpinom, družini in dosedanjim trenerjem, ki se jih je v vseh teh letih nabralo že za malo morje,« je po podvigu poudaril Hojak, dobro vedoč, koliko kamenčkov je potrebnih za takšen mozaik. Med tistimi, ki imajo največ zaslug za njegov uspeh na Hrvaškem, je posebej izpostavil Luko Kuralta, zdajšnjega trenerja pri JK Bežigrad, ter klubskega soborca in partnerja za sparing Juša Meciloška.

»Juš igra nepogrešljivo vlogo pri moji pripravi in ohranjanju nadpovprečno kakovostne energije na treningih in zunaj njih,« je pojasnil 25-letni Ljubljančan, hvaležen vsem pristojnim v klubu tudi za kondicijske trenerje, maserje in nutricioniste, brez katerih je v današnjem vrhunskem športu že težko računati na uspeh. »Z močjo vse te podpore si bom prizadeval iz Pariza prinesti zgodovinsko prvo moško slovensko olimpijsko kolajno v judu,« ne skriva visokega cilja, pri čemer se zaveda, da ga do tja čaka še kar nekaj dela.

Avtomobil bi bil že luksuz

»V nasprotju s potencialom, ki ga imam, moj zdajšnji judo trpi za določenimi hibami, ki pa jih je na srečo vse možno odpraviti,« je optimističen Hojak, ki je v Zagrebu dopolnil uspehe prav tako bronastih judoistk Maruše Štangar (do 48 kg), Kaje Kajzer (do 57 kg) in Anke Pogačnik (do 70 kg). »Verjetno sem eden redkih, ki se sprašuje, zakaj naš moški judo ne dosega tako neverjetnih rezultatov kot dekleta. Čeprav si tega vprašanja ne postavlja veliko ljudi, marsikdo ve, v katerem grmu tiči zajec – v pomanjkanju vsestranske podpore,« je razložil Martin, ki dobro ve, o čem govori. Ker nima avtomobila, se mora vsakodnevno spopadati že z logističnimi težavami.

»Zgolj zaradi treningov na teden s kolesom prevozim okrog 150 kilometrov, kar seveda terja svoj davek. Trener Luka mi, kadar le lahko, nudi prevoz in me občasno reši pred različnimi ljubljanskimi vremenskimi vplivi, s katerimi nimam najboljšega odnosa. Bliža se nova zima, moje prošnje za sponzorski avtomobil, ki bi bil sicer neverjeten luksuz, pa so, žal, streli v prazno,« je mladinski evropski podprvak iz Oberwarta 2015, ki si je med mladinci priboril tudi bronasti odličji na MSP v Abu Dabiju '15 in MEP v Malagi '16, razkril, s kakšnimi preglavicami se sooča.

A se petouvrščeni s članskega EP v Kazanu '16 zaradi njih še zdaleč ne vdaja; ravno nasprotno. »Še naprej bom trdo garal in upal, da se mi bo enkrat vendarle nasmehnila sreča,« je Hojak še naprej trdno odločen hoditi po sila trnovi poti in zasledovati svoj veliki olimpijski cilj. Ker globoko v sebi ve, da je ta na dosegu njegovih rok ...