JUDO
Svoje sanje je dosanjala v Riu
Vlora Beđeti je s težkim srcem končala uspešno kariero. Celjska judoistka ima najlepše spomine na bron s SP 2013.
Odpri galerijo
Vlora Beđeti se je takole veselila osvojenega brona na svetovnem prvenstvu v Riu de Janeiru. FOTO: Reuters
LJUBLJANA – Celjska judoistka Vlora Beđeti, ki je svoj največji uspeh dosegla leta 2013 na svetovnem prvenstvu v Riu de Janeiru, na katerem je navdušila z bronasto kolajno v kategoriji do 57 kg, je po temeljitem razmisleku sklenila svoj tekmovalni kimono dokončno obesiti na klin.
Težka odločitev je v njej dlje zorela, dozorela pa predvčerajšnjim, ko je na družabnem omrežju facebook objavila: »Vsega lepega je enkrat konec. Za mano je dolga kariera, polna lepih in manj lepih trenutkov, ki bodo za vedno ostali v mojem srcu.« Kot nam je zaupala, se v ozadju njene odločitve skriva marsikaj.
»Na neki način sem celo zasovražila ta šport – predvsem zaradi poškodb in trenerjev, ki so mi na takšen in drugačen način jemali energijo,« je razkrila Beđetijeva in se spomnila mučnega obdobja, ko pri Sankakuju pod vodstvom Marjana Fabjana, ki ga je imela na neki način za očeta, ni več videla prihodnosti.
»Nekatera dekleta so pripravljena za Fabija narediti vse, jaz ne!« je poudarila Vlora, ki se je leta 2011 preselila k ljubljanski Olimpiji, pri kateri je spet zacvetela. »Ker sem imela sprva popolno zaupanje do trenerke Olge Štirba, sem začela spet z užitkom hoditi na trening, kar se je poznalo tudi pri rezultatih.«
V Riu de Janeiru je pred petimi leti dosanjala svoje sanje. »To je bil eden od tistih dni, ko ti gre vse tako, kot si zamisliš. Takrat sem že zjutraj vedela, da bom osvojila kolajno, vprašanje je bilo le, kakšne barve bo,« je zaupala 26-letna Celjanka, ki ji je 28. avgust 2013 ostal v toliko lepšem spominu, ker sta jo s tribun v mali Maracani spodbujala tudi oče Fik in mati Branka, ki sta – kot je pribila – najzaslužnejša, da je prišla tako daleč. Na žalost pa se je začelo nato krhati tudi njeno sodelovanje z Olgo Štirba.
»Pri Olimpiji se mi je zgodilo enako, kar se je pred mano Sašu Jerebu. Ker je bilo s Štirbovo čedalje težje delati, sem se sama pripravljala za EP leta 2016 v Kazanu, a me je nato Olga odjavila, češ da nisem dobro pripravljena,« je pojasnila Vlora, ki je bila nazadnje članica mariborskega kluba Branik Broker, pri katerem je v glavnem delovala kot trenerka. Medtem se je umaknila iz juda in razmišlja o tem, da bi v družinskem podjetju prevzela vodenje računov.
Na vprašanje, ali si lahko – glede na to, da je še mlada – premisli in vrne na tatami, pa je odvrnila, da si določena vrata pušča odprta. »V tem trenutku se na blazinah ne vidim več, toda nikoli ne reci nikoli. V kolekciji mi manjka še ena kolajna, tista z olimpijskih iger. Ta bi bila zame izziv, če bi se, denimo, moja trenerka odločila postati Raša Sraka Vuković, s katero se odlično razumem,« se je še namuznila Beđetijeva in se za konec ob Slovenski vojski, ki jo je podpirala do zadnjega, posebej zahvalila še psihologinji Tjaši Jezernik ter vsem sotrpinom pri Sankakuju in Olimpiji.
Težka odločitev je v njej dlje zorela, dozorela pa predvčerajšnjim, ko je na družabnem omrežju facebook objavila: »Vsega lepega je enkrat konec. Za mano je dolga kariera, polna lepih in manj lepih trenutkov, ki bodo za vedno ostali v mojem srcu.« Kot nam je zaupala, se v ozadju njene odločitve skriva marsikaj.
Vlora Beđeti se je takole veselila osvojenega brona na svetovnem prvenstvu v Riu de Janeiru. FOTO: Reuters
»Na neki način sem celo zasovražila ta šport – predvsem zaradi poškodb in trenerjev, ki so mi na takšen in drugačen način jemali energijo,« je razkrila Beđetijeva in se spomnila mučnega obdobja, ko pri Sankakuju pod vodstvom Marjana Fabjana, ki ga je imela na neki način za očeta, ni več videla prihodnosti.
»Nekatera dekleta so pripravljena za Fabija narediti vse, jaz ne!« je poudarila Vlora, ki se je leta 2011 preselila k ljubljanski Olimpiji, pri kateri je spet zacvetela. »Ker sem imela sprva popolno zaupanje do trenerke Olge Štirba, sem začela spet z užitkom hoditi na trening, kar se je poznalo tudi pri rezultatih.«
Vedela, da bo osvojila kolajno
V Riu de Janeiru je pred petimi leti dosanjala svoje sanje. »To je bil eden od tistih dni, ko ti gre vse tako, kot si zamisliš. Takrat sem že zjutraj vedela, da bom osvojila kolajno, vprašanje je bilo le, kakšne barve bo,« je zaupala 26-letna Celjanka, ki ji je 28. avgust 2013 ostal v toliko lepšem spominu, ker sta jo s tribun v mali Maracani spodbujala tudi oče Fik in mati Branka, ki sta – kot je pribila – najzaslužnejša, da je prišla tako daleč. Na žalost pa se je začelo nato krhati tudi njeno sodelovanje z Olgo Štirba.
»Pri Olimpiji se mi je zgodilo enako, kar se je pred mano Sašu Jerebu. Ker je bilo s Štirbovo čedalje težje delati, sem se sama pripravljala za EP leta 2016 v Kazanu, a me je nato Olga odjavila, češ da nisem dobro pripravljena,« je pojasnila Vlora, ki je bila nazadnje članica mariborskega kluba Branik Broker, pri katerem je v glavnem delovala kot trenerka. Medtem se je umaknila iz juda in razmišlja o tem, da bi v družinskem podjetju prevzela vodenje računov.
Bron ima tudi z EPVlora Beđeti se lahko ob bronasti kolajni s SP v Riu de Janeiru '13 pohvali tudi s 3. mestom v kategoriji do 63 kg na prvenstvu stare celine na Dunaju '10. Za nameček je prispevala svoj delež k dvema bronastima odličjema slovenske ženske ekipe na EP (Montpellier '14 in Baku '15). S turnirjev za svetovni pokal ima 11 kolajn – po tri zlate in srebrne ter pet bronastih.
Na vprašanje, ali si lahko – glede na to, da je še mlada – premisli in vrne na tatami, pa je odvrnila, da si določena vrata pušča odprta. »V tem trenutku se na blazinah ne vidim več, toda nikoli ne reci nikoli. V kolekciji mi manjka še ena kolajna, tista z olimpijskih iger. Ta bi bila zame izziv, če bi se, denimo, moja trenerka odločila postati Raša Sraka Vuković, s katero se odlično razumem,« se je še namuznila Beđetijeva in se za konec ob Slovenski vojski, ki jo je podpirala do zadnjega, posebej zahvalila še psihologinji Tjaši Jezernik ter vsem sotrpinom pri Sankakuju in Olimpiji.
