NOGOMET

Sibirska zima v Sloveniji, babje leto v Rusiji

Slovenska nogometna reprezentanca brez možnosti za SP. To se ji je dogodilo že dve tekmi pred koncem ciklusa.
Fotografija: Josip Iličić je odigral na visoki ravni tudi tekmo z Rusijo, toda to je bilo premalo za uspeh Slovencev. FOTO: Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Josip Iličić je odigral na visoki ravni tudi tekmo z Rusijo, toda to je bilo premalo za uspeh Slovencev. FOTO: Jože Suhadolnik

Letošnjo pot slovenske nogometne reprezentance proti svetovnemu prvenstvu v Katarju bi bilo možno opisati na različne načine. Lahko bi izpostavili zgodovinsko zmago nad Hrvaško, grenak priokus po gostovanju v Sočiju, popoln razpad sistema v Nikoziji in Splitu, srečo v stožiških tekmah s Slovaško in Malto ter oktober, ki je Slovence zavil v sibirsko zimo in Rusom prinesel babje poletje, kot bi rekli v največji državi na svetu.


Potovanje selekcije Matjaža Keka proti Bližnjemu vzhodu bi lahko opisali tudi s časopisnimi naslovi v Delu po vsaki od osmih tekem: 1) V Stožicah padli svetovni podprvaki Hrvati; 2) Oblak padel po 494 dneh, Dzjuba ima vgrajen GPS; 3) Četudi bi igrali tri dni, Cipru ne bi zabili gola; 4) Tekma valovanj in alarmov s Slovaško brez zmagovalca; 5) V Stožicah nihče ni izstopal proti Malti, morda so varčevali moči za Poljud; 6)

Po Splitu: Namesto pod vrhom Slovenci 20.000 milj pod morjem; 7) Večer na Malti odločila Iličić in Lovrić; 8) Rusija odnesla zmago in slovenske sanje o SP. Težko se je znebiti vtisa, da je bilo možno v skupini G, v kateri se je vsaka ekipa soočala s specifičnimi problemi, opraviti več in ostati v igri za mundial 2022 vsaj še mesec dni. Slovenija kotira zgodovinsko nizko, brez možnosti za odhod na veliko tekmovanje je ostala že dve tekmi pred koncem, kar se ji je po Južni Afriki 2010 zgodilo le enkrat – v prejšnjih kvalifikacijah za euro 2020, ko je izbrano vrsto prav tako vodil Matjaž Kek.
 

To ni družinski piknik


Svet ni zgolj lep in zanesljivo ni ključno, da se imajo vsi v nogometni družini radi ter da ob tem ni konfliktov; nogomet je namreč resen in profesionalen posel, ne družinski piknik. Zgolj zadnja tekma članov z Rusijo je razkrila, da ne gre zgolj za poraz, pač pa tudi za realno oceno položaja: Rusi že vrsto let niso delovali tako kompaktno in gibljivo kot prav v Mariboru, to velja tako za njihova stoperja kot napadalce.

Dober pa si toliko, kot ti dopusti tekmec. Ne gre le za člansko selekcijo: slab izplen je letos zaznamoval tudi reprezentanci U-21 in U-19, za slednjo sta bili premočni Islandija in Litva. Položaj ni preprost, nogomet bo moral preživeti v javnosti brez prave kvalifikacijske tekme vse do marca 2023, ko bodo odprli boj za Nemčijo 2024. Da bi bilo v Ljudskem vrtu kaj bolje kot v Stožicah, je najbrž naivno pričakovanje. Navijači bodo zanesljivo kjer koli podprli vsako uspešno zgodbo in obratno.

Ob tem ne gre prezreti dejstva, da so Štajerci že drugič – po Katančevi tekmi z Ukrajino 2015 – nespametno prekinili tekmo z baklo prav v obdobju domače premoči, ko so Slovenci vse močneje lovili drugi gol. Uefa ne more kar naprej obdarovati Slovencev, kot jih je z ustanovitvijo konferenčne lige, v katero se je možno prebiti z zmago nad klubom iz Litve, podelitvijo EP v futsalu ali eura 2021 za mlade nogometaše (U-21).

Več za vnovičen dvig kakovosti in priljubljenosti nogometa v javnosti – saj za to gre in ni drugih motivov, mar ne? – bodo morali narediti tudi odgovorni pri nas. Preostali lahko le čakamo na novembrski konec v Bratislavi in Stožicah, na decembrski žreb skupin Uefine lige narodov 2022/23 in silvestrsko željo po lepšem novem letu. 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas