Poklican, da bo pokoril svetovno elito

Po vseh letošnjih prepirih in zapletih med Maxom Verstappnom in Lewisom Hamiltonom se skoraj ni moglo zgoditi, da bi se imenitna sezona v formuli 1 končala brez zdrahe. In res. Odločilna dirka za VN Abu Dabija je navdušila s fantastičnim scenarijem, a hkrati upravičila tudi neprijetna pričakovanja. Obe Mercedesovi pritožbi zaradi domnevnih nepravilnosti v zadnjem krogu so komisarji zavrnili, a šele po petih dolgih urah dodatne negotovosti. Po odločitvi pa je Hamiltonovo moštvo zagrozilo, da bo bržčas zahtevalo ukrepanje mednarodnega razsodišča Mednarodne avtomobilistične zveze (FIA).

Lewis Hamilton in njegov oče Anthony sta po odločitvi sicer čestitala Verstappnu, Mercedesovi šefi pa se očitno zlepa ne bodo sprijaznili, da bi lahko njihov as ostal brez rekordnega osmega naslova svetovnega prvaka. Pri Red Bullu si medtem niso pustili pokvariti velikega slavja. Poudarjali so, da se ukvarjajo z dirkanjem, zato so svoje pokazali na progi, in da se ima poraženec pač pravico jeziti. Razumljivo, rivalstvo med moštvoma je ogromno, saj sta skupaj osvojili zadnjih 12 šampionskih lovorik med vozniki: med letoma 2010 in 2013 je prevladoval Sebastian Vettel z rdečim bikom, nato dve sezoni Hamilton, eno Nico Rosberg in še štiri Hamilton z mercedesom, zdaj pa je Verstappen prišel do svojega prvenca.

Nizozemec je drugi Red Bullov prvak v zgodovini, prvi Nizozemec nasploh ter pri 24 letih in 73 dneh četrti najmlajši šampion doslej. Mlajši so bili le Vettel (23 let in 133 dni), Hamilton (23 let in 300 dni) in Fernando Alonso (24 let in 57 dni), torej sami junaki novega tisočletja, ki dokazujejo, da se starostna meja uspešnosti vztrajno niža. In čeprav je Verstappen komajda sedel na prestol, se lahko vpraša, ali se bo lahko kdaj približal Hamiltonovemu nizu. Lando Norris, Charles Leclerc, Pierre Gasly, Esteban Ocon, George Russell, Lance Stroll, Juki Conoda in drugi predstavniki novega rodu mu namreč že dihajo za ovratnik. Ko se bodo dokopali do vrhunskega dirkalnika, bodo presneto nevarni.

Zmaga vrhunec naslade

Verstappen bo vendarle ostal zapisan kot mož, ki je premagal legendo, podobno kot je Alonso pred 16 leti ustavil Michaela Schumacherja. Prav tako kot šampion, ki se niti ne trudi biti simpatičen. Živi za hitrost in od nje, njegov slog vožnje pa ne sodi v učbenike, saj je agresiven, vedno na meji dovoljenega in neredko tudi malo čez, čeprav si ne želi poslati nikogar v bolnišnico. Zmaga je zanj vrhunec naslade in zanjo je pripravljen storiti vse.

Max je poklican, da bo pokoril elito formule 1, je misel, ki ga je spremljala od otroštva. Že pri dveh letih je dirjal naokoli s štirikolesnikom, pri štirih letih je prosil očeta Josa, nekdanjega dirkača F1, naj mu kupi gokart. Ko ga je dobil, se je dokončno ujel v zanko, iz katere ni bilo več poti nazaj. Oče je začutil njegovo nadarjenost in ni vztrajal, naj se posveti šoli, zahteval pa je, naj se nadvse resno loti vožnje, če se je že odločil zanjo. Znana je anekdota, da je Max pri osmih ali devetih letih nekoč potožil, da je vreme preveč hladno in da z otrplimi prsti ne more držati krmila. Oče mu je še bolj hladno odgovoril: »To sploh ni pomembno, molči in zdrži.« Odtlej je minilo že poldrugo desetletje, a za novega svetovnega prvaka se ni veliko spremenilo.