Phelps se boji porasta samomorov

Michael Phelps je osvojil daleč največ kolajn v zgodovini olimpijskih iger. Od leta 2016 upokojeni ameriški plavalec ima v lasti kar 28 odličij z OI (na drugem mestu je sovjetska telovadka Larisa Latinina z 18, na tretjem finski atlet Paavo Nurmi z 12), 23 z zlatim sijajem. Zelo dobro ve, v kakšnem stresu so športniki v pričakovanju uspehov in po razočaranjih, saj se že vrsto let bori z depresijo in tesnobo, zato ob preložitvi iger v Tokiu ne skriva zaskrbljenosti. »Upam, da ne bo prinesla porasta samomorov med tekmovalci,« pravi. Phelps je prvič okusil vročico OI v Sydneyju 2000, ko je bil star komaj 15 let. Takrat je tudi zadnjič ostal brez kolajne, njegova najboljša uvrstitev je bila peto mesto na 200 m delfin, v disciplini, v kateri je že naslednje leto postal najmlajši svetovni rekorder v zgodovini moškega plavanja. Pod pritiskom je bil torej že zelo mlad in z njim se je vsaj v bazenih odlično kosal, saj je z naslednjih OI v Atenah, Pekingu, Londonu in Riu de Janeiru vrnil s polnimi rokami odličij; na Kitajskem je osvojil kar osem zlatih kolajn in izboljšal 36 let stari rekord rojaka Marka Spitza. Z uspehi pa so se poglabljale tudi njegove težave. »Hotel sem vedno več in se gnal, da bi ugotovil, kje je moj maksimum. Cena je bila visoka. Depresijo sem prvič občutil leta 2004, po vsakih OI pa je bila hujša. Začel sem se zatekati k mamilom, po igrah v Londonu 2012 nisem želel niti tekmovati niti živeti. Dve leti pozneje sem začel resno razmišljati o samomoru, ko so me aretirali zaradi vožnje pod vplivom prepovedanih substanc in me izključili iz plavalne reprezentance,« se spominja zdaj 34-letni oče treh sinov, ki se je prvič upokojil po vrnitvi iz Londona, a se je nato odločil še za peti olimpijski nastop ter v Riu osvojil še pet zlatih in eno bronasto kolajno.

V hudi stiski naj ga pokličejo

Ob dokončnem slovesu je Phelps s svojo skupno olimpijsko bero prekašal kar 161 držav in zaslužil 60 milijonov dolarjev. Zdaj sočustvuje z nasledniki, ki jih je ustavila preložitev OI v Tokiu. »Leta 2008 bi bil presrečen, če bi se meni zgodilo kaj takšnega, saj sem še okreval po zlomu zapestja, in dodatno leto za vadbo bi mi ustrezalo. Če bi preložili londonske igre, se jih verjetno ne bi udeležil. Ne bi zdržal še enega leta priprav pod stresom. Pred OI v Riu je svet pretresal strah pred virusom zika, a ta na srečo ni dosegel razsežnosti koronavirusa. Takrat se ne bi vdal za nobeno ceno. Zgodbi sem želel dodati pravi konec. Med vračanjem na vrh gore sem najbolj užival v vsej karieri,« priznava plavalni šampion, ki se je dva meseca pred igrami v Braziliji na skrivaj poročil z miss Kalifornije Nicole Johnson, po njih pa se posvetil dobrodelnosti in skrbi za okolje, hkrati pa je ambasador gibanja za duševno zdravje. »Zato dobro vem, da bo imela preložitev OI dve plati. Prav je, da so se zanjo odločili, vendar bo imelo čakanje tudi negativne posledice. Marsikdo je vse podredil igram v Tokiu, zdaj pa se je znašel v izolaciji za štirimi zidovi. Če bi bil na njihovem mestu, bi me to vrglo iz tira. Sočustvujem s športniki in močno upam, da jih dogajanje ne bo pahnilo v hudo stisko ali celo k mislim o samomoru. Pravočasno naj poiščejo pomoč, lahko pokličejo tudi mene,« je zaskrbljen morski pes iz Baltimora.