Angleži želijo končati 55 let dolgo bolečino

Tudi najboljši filmski režiserji bi težko izbrali boljši finale evropskega prvenstva, kot ga bomo gledali v nedeljo zvečer (21.) v Londonu. Italija in Anglija sta gostiteljici eura in premoreta reprezentanci, ki sta doslej morda pokazali največ. Spektakla na londonskem Wembleyju ne more preprečiti niti zaprta meja Velike Britanije, upravičeno lahko pričakujemo eno najboljših nogometnih tekem zadnjih let.

»Anglija je v finalu, v finalu! To so najbolj čudne besede, hkrati pa ene najlepših za pisati, brati in si jih celo predstavljati. Prvič po 30. juliju 1966 se bo Anglija borila za lovoriko na velikem tekmovanju. Finale! Se lahko 55 let bolečine res konča?« S temi besedami je pospremil razplet polfinalne tekme med Anglijo in Dansko (2:1 po podaljšku) kolega iz dnevnega časopisa The Times Henry Winter.

Angleže je res zajela evforija, v svoji dramatičnosti gredo tudi predaleč, toda na Otoku enostavno obožujejo velike zgodbe, zgodovinske primerjave in na splošno prisegajo na čustveno obarvana sporočila. Angleški selektor Gareth Southgate je imel prav, ko je rekel, naj se umirijo, saj da v nogometu zgodovinsko ne kotirajo tako visoko, kot mislijo.

Polfinale z Dansko, ki si ga je ogledalo približno 65.000 navijačev, je pustil najmočnejši vtis. Angleži lahko odslej komentirajo domnevno simulirane prekrške tekmecev le še v svojem stanovanju, kjer jih nihče ne sliši. Finale so si zagotovili z enajstmetrovko, s katero je sodnik Danny Makkelie učinkovito polariziral nogometno družino. Kljub spornemu padcu Raheema Sterlinga, ki je padel kot pokošen, v tako pomembni tekmi, kot je polfinale eura 2020, sodnik ni pogledal na pomožni zaslon – nenavadno za moža, ki je tako rekoč zrasel kot videosodnik VAR. Da ne bo pomote: Angleži bodo zasluženo igrali v finalu, saj so bili predobri za Dance – izstopal je predvsem Sterling – in niso potrebovali zunanje pomoči.

Nekdanji švedski sodnik Jonas Eriksson je ocenil, da je Anglija napredovala prepoceni, novi Romin trener Jose Mourinho je zatrdil, da ne bi smelo biti kazenskega strela, toda da je napredovalo boljše moštvo, da bi moral Makkelie vsaj pogledati padec Sterlinga, pa je zatrdil nekdanji trener Arsenala, zdaj sodelavec Fife Arsene Wenger. V resnici je večinski del Evrope – izjema so angleški mediji in komentatorji, ki so delno izgubili razum – začuden nad lahkotnostjo dodelitve strela z bele točke. Da so Danci v podaljšku komaj stali na nogah (streli na vrata 5:0) in je bil sporen tudi njihov velemojstrski gol s prostega strela (danski živi zid ne bi smel biti postavljen tako blizu angleškega), je druga zgodba, ki bolj razkriva pomanjkanje občutka za prostor Makkelieja kot njegovo domnevno favoriziranje gostiteljev.



Vse oči so resda že uprte v finale, kar je tudi prav. Anglija je na nogah, celotno javno življenje je podrejeno nedeljskemu vrhuncu enomesečnega spektakla Uefe, premier Boris Johnson si želi, da nogomet pride domov. Gareth Southgate, ki ga mnogi omenjajo kot naslednjega možnega plemiča z naslovom sir, zre le naprej.

»Moramo strniti vrste, zelo je bilo naporno. Finale igraš zato, da postaneš evropski prvak, to želim vcepiti v miselnost fantov, četudi so številni še mladi in nogomet dojemajo tako, kot je treba: kot igro in zabavo. Nismo dosegli cilja, pred nami je izredno zahtevna ovira, Italija ima za nameček dan več za pripravo in osvežitev moči,« je ocenil Southgate.

V nedeljo bo gotovo dramatično, finale med Italijo in Anglijo bo pravi vrhunec eura 2020. Na najbolj obiskanih ulicah Londona so začeli iskati proste vstopnice. Vlada bo odobrila 66.000 navijačev, med njimi jih bo 7500 v italijanskem sektorju – 6500 italijanskih zdomcev na Otoku in tisoč gostov iz Italije, ki jim ne bodo treba v karanteno –, toda gotovo bo Italijanov še več, saj ne želijo zamuditi zgodovinskega trenutka.