NA MADAGASKARJU
Ropar živine je postal legenda
Na jugu Madagaskarja je moral nekoč mladec za doto ukrasti zebuja – grbastega vola. Pred leti se je dokaj nedolžen običaj prelevil v kriminal neverjetnih razsežnosti.
Odpri galerijo
Foto: Vane D. Fortič
Med imetjem prebivalcev Madagaskarja Malgašev je zebu, grbasti vol, največja vrednost in vrednota. Ni samo kapital, je tovorna žival, hrana in ritualno meso, ki ga uživajo ob različnih slovesnostih: na pogrebih, porokah, rojstvih ali ko prosijo za pomoč svoje prednike. Na Madagaskarju je okrog 23 milijonov prebivalcev, število zebujev pa ocenjujejo na več kot 10 milijonov glav. Povprečna plača na Madagaskarju je okoli 30 evrov, za zebuja pa jih je treba odšteti kar nekaj sto, kar je pravo premoženje, zato govedo skrbno čuvajo.
Ritual, ki je bil nekoč razširjen le na jugu, pri etničnih podskupinah Antandroy in Bara, ki razen zebujev niso imeli nobenega drugega imetja, je postopoma prerasel v organiziran kriminal neverjetnih razsežnosti. Še posebno ko je vodja najmočnejše tolpe postal Remenabila, s pravim imenom Arthur Rabefihavanana, gardist nekdanjega predsednika Didiera Ratsirake.
Leta 2012 so ga obtožili, da je samo v maju in juniju s svojo tolpo ukradel 3000 zebujev.
Sprva so tolpe delovale v divjih predelih, pozneje se je ta vrsta kriminala prenesla tudi drugam. Napadajo vasi, jih požigajo, morijo miroljubne vaščane, napadajo potnike in varnostne sile. V begu pred njimi so že tisoči ljudi zapustili svoje vasi in se zatekli v mesta. Plenijo po odročnih predelih, kjer jih nihče ne more ustaviti, saj ni tam ne policije ne vojske. Stotine glav zebujev ženejo ponoči v neobljudene in težko dostopne predele in od tam potem na drug konec Madagaskarja. Ponaredijo dokumente o lastništvu, da se za zebuji izgubi sled, prodajo pa jih največkrat kar v glavnem mestu Antananarivu.
Da lahko tak kriminalni krog deluje, v njem sodelujejo preprodajalci, uradniki in politiki, tako da so varnostne sile pogosto nemočne. Oblast je za boj proti tolpam ustanovila posebno enoto in sprožila že več velikih akcij. Od leta 2014 do danes je v spopadih umrlo že 45 pripadnikov varnostnih sil. Roparskih napadov kljub temu še niso ustavili. Razlog je poleg skorumpiranosti pomanjkanje tehnike za lociranje roparjev in helikopterjev.
Ritual, ki je bil nekoč razširjen le na jugu, pri etničnih podskupinah Antandroy in Bara, ki razen zebujev niso imeli nobenega drugega imetja, je postopoma prerasel v organiziran kriminal neverjetnih razsežnosti. Še posebno ko je vodja najmočnejše tolpe postal Remenabila, s pravim imenom Arthur Rabefihavanana, gardist nekdanjega predsednika Didiera Ratsirake.
Nihče jih ne more ustaviti
Leta 2012 so ga obtožili, da je samo v maju in juniju s svojo tolpo ukradel 3000 zebujev.
Sprva so tolpe delovale v divjih predelih, pozneje se je ta vrsta kriminala prenesla tudi drugam. Napadajo vasi, jih požigajo, morijo miroljubne vaščane, napadajo potnike in varnostne sile. V begu pred njimi so že tisoči ljudi zapustili svoje vasi in se zatekli v mesta. Plenijo po odročnih predelih, kjer jih nihče ne more ustaviti, saj ni tam ne policije ne vojske. Stotine glav zebujev ženejo ponoči v neobljudene in težko dostopne predele in od tam potem na drug konec Madagaskarja. Ponaredijo dokumente o lastništvu, da se za zebuji izgubi sled, prodajo pa jih največkrat kar v glavnem mestu Antananarivu.
Da lahko tak kriminalni krog deluje, v njem sodelujejo preprodajalci, uradniki in politiki, tako da so varnostne sile pogosto nemočne. Oblast je za boj proti tolpam ustanovila posebno enoto in sprožila že več velikih akcij. Od leta 2014 do danes je v spopadih umrlo že 45 pripadnikov varnostnih sil. Roparskih napadov kljub temu še niso ustavili. Razlog je poleg skorumpiranosti pomanjkanje tehnike za lociranje roparjev in helikopterjev.
