KOLUMNA

Kolumna Urbane mame: Prepletene noge za neozdravljive romantike

Objavljeno 15. maj 2019 18.00 | Posodobljeno 15. maj 2019 13.07 | Piše: Eva Duša Hladnik
Ključne besede: kolumna Urbane mame

Monogamija je izum zahodne civilizacije in ni bil od nekdaj nekaj naravnega in normalnega.

Eva Duša Hodnik. FOTO: Urbana mama
Čuden je ta november. Jemo šparglje in jagode (slednje polne pesticidov, kot so me podučili), naše domove krasijo prelepi pomladni tulipani, nekatere pa tudi bel sneg. Spet bi nam morali pomagati kurenti, da bi zimo dokončno odgnali, ampak kaj, ko smo pa na kurente postali kar malo alergični. Upravičeno.

Ja, čuden je ta november. Ampak, ker je koledarsko maj in se bliža najina obletnica poroke, mi to prikliče lep spomin na pomlad in otvoritev sezone porok, na čas, ko vsaj enkrat prelistam najin poročni album in si ob tem prepevam trust I seek and I find in you … najino poročno pesem.

Čeprav so poroke marsikomu brezzvezne, zastarele in osladne, čemur tudi jaz neredko prikimavam (eh, ves ta kič in pa cirkus!), pa vseeno totalno padam na poročno filmsko romantiko, navijam za ljubezen sklenjeno na papirju in trmasto verjamem v idejo o večnosti, v dobrem in v slabem. Neozdravljiv romantik. Zato mi poroke še vedno zarosijo oči. Moj romantični duh še vedno verjame v moč obredov in v njihovo simboliko. Ravno zato sem se tako zelo razveselila, ko mi je prijateljica prejšnji teden poslala sliko z zaročnim prstanom na roki. V isti sapi med ju-hu-hu sem se, po pravici, še malce bolj razveselila, da poroko načrtuje šele enkrat v naslednjem letu, saj moje obline še zdaleč niso pripravljene za skok v telirano oblekico, ki potrpežljivo čaka v kotu omare, da se bo zavrtela na kakem spoliranem poročnem parketu. 

Rada imam poroke. Jasno mi je, da papir, ki ga podpišeš, ne spremeni ničesar, razen priimka (če ga) in pa to, da se od takrat vidva, prej fant in punca, zdaj predstavljata kot – moj mož in moja žena. Ampak, ker si nikoli nisem predstavljala, da bi moje življenje lahko minilo brez tega, da (vsaj enkrat) izdavim ta filmski DA, sem bila zelo srečna (kljub vsem nepotrebnem cirkusu), ko sva po desetih letih najinega skupnega gospodinjstva, vseeno stopila pred matičarja, z roko v roki. Stisnjeno. In brez strahu. Po desetih letih so se izpolnila vsa moja sentimentalna pričakovanja, zato sem dobro vedela, kdo je ta oseba, ki mi bo nataknila zlat prstan in nov priimek. 

Zavedam pa se, da danes (za razliko od prej) noben prevelik kredit, ne hišni ljubljenčki in ne male luškane driskice niso več dovolj dober razlog za vztrajanje v skupnem življenju do stotke, če se dva ne bosta marala. Hkrati me to tudi veseli. Bila bi, namreč, zelo nesrečna, če bi nekje globoko v sebi vedela, da sva skupaj izključno samo zato, ker sta najini življenji že preveč prepleteni, prijatelji preveč skupni, dom pa preveč unulo urejen, da bi vsak začel svojo zgodbo na novo. 

Zakaj nam pripadnost na papirju in na glas izrečene zaobljube vseeno toliko pomenijo in ali smo res lahko celo življenje (pa recimo do stotke) s srcem in telesom predani enemu in edinemu človeku in na sovoznikovem sedežu gledamo ta isti ksiht iz dneva v dan? Monogamija je izum zahodne civilizacije in ni bil od nekdaj nekaj naravnega in normalnega. Vsi vemo, da je bilo veliko starih kultur poligamnih. Ženska je bila hodeča maternica, mož pa je lahko imel potomce izven zakona, brez posledic.
Ali je enoženstvo zares srečen konec zakajenih haremskih pravljic? Četudi gre za globoko ljubezen, se za nekoga, tega – enega in edinega, tudi odločimo. Ni druge. Ker ni vse tako enostavno. In ne naravno.

Ko se črnilo na poročnem listu posuši in ko dokončno zaceliš vse krvave žulje od plesa do jutra, takrat se začne ta pravo življenje. V večini primerov je to povsem navadno, običajno, tudi včasih dolgočasno in surovo življenje, brez dnevno konstantnega vznemirjenja in brez bajne romantike, kot smo si morda predstavljali, da bo. Podajanje malih driskic na vratih, večno hitenje in usklajevanje, kupovanje kvadratov in skret papirja, dajanje in prejemanje napornih navodil, izmenjavanje suhoparnih informacij in na splošno natlačen vsakdan, je tisto kar vsakega, brez izjeme, doleti. 

Na koncu napornega dne, ko sta že pridno odkljukala vse alineje in skupaj kot kladi ležita s prepletenimi nogami, in vama je, kljub vsemu, enostavno LEPO (v dvojini, ne v množini), takrat veš, da srečen zakon vseeno ni le ena od mnogih urbanih legend. Vsaj ne za nas – neozdravljive romantike.


 
Deli s prijatelji