Najboljša je, kadar poči

Ena boljših in bolj priljubljenih zelenjadnic, ki si jih lahko privoščimo vso sezono, je kolerabica, rečemo ji tudi nadzemna koleraba. Tako kot njena soimenjakinja, podzemna koleraba, spada med križnice, le da pri podzemni uživamo koren, pri kolerabici pa nadzemnega, ki po videzu spominja na koren, v resnici pa je odebeljeno steblo.
 Kolerabico odlikuje kratka vegetacijska doba, saj od setve do zrelosti potrebuje zgolj dva meseca. Pobiramo jo, ko ima odebeljeni del deset, največ 15 centimetrov v premeru, kar je približno od 150 do 200 gramov teže. Če zamudimo pravi čas, kolerabica postane lesena, kmalu pa izgubi tudi značilen svež in malce oster okus. Najboljša je takrat, ko poči, ko vanjo zarežemo z nožem al zagrizemo z zobmi. Zelo mlade in sveže ni treba lupiti, užitni pa so tudi listi. Navsezadnje je potomka oziroma sorodnica zelja, pri katerem tudi uživamo celo rastlino razen korenine.

Nima slabe družbe

Kolerabico lahko sadimo ali sejemo od zgodnje pomladi pa do jeseni, najbolje na dva tedna, da bomo imeli zmeraj svežo pri roki. Zadnje posevke bomo pobirali oktobra. Izberemo sončno gredo, zemljo prerahljamo in pognojimo s kompostom, svežega hlevskega gnoja ne mara. Večina vrtnarjev jo vzgaja iz sadik, ki jih bodisi vzgojijo sami bodisi jih kupijo v vrtnarijah. Sadimo v vrsticah, med katerimi naj bo od 30 do 40 centimetrov razmika, v vrsti med sadikami pa od 20 do 30. Če jo sejemo na prosto, posejemo na vsakih 30 centimetrov približno deset semen. Ko rastline zrastejo do deset centimetrov, jih razredčimo na 25 centimetrov.

Dobro se obnese v mešanih posevkih, zgodaj spomladi jo sadimo v družbi z bobom, pozneje pa s fižolom, oba jo oskrbita z dušikom, endivijo, krompirjem in papriko. Tudi s solato ji bo šlo dobro, prav tako z redkvico, kumarami in rdečo peso. Slabih sosedov skorajda nima, le s paradižnikom si nista najboljša družba. Med zelišči ima rada timijan in meto pa tudi kumino in kamilico. Zaradi zelišč kolerabice ne bodo napadali škodljivci, največjo škodo lahko naredita kapusova muha, ki napade korenine, in kapusov belin, pred katerim niso varni listi, na mlade rastline pa se bo spravil tudi bolhač. Med boleznimi, ki napadajo kolerabico, omenimo bakterijsko gnilobo. V suši gomolji lahko lesenijo, zato jo je treba zalivati, pomaga tudi zastirka.

Poznamo dve različici, belo, ki je v resnici svetlo zelena, in vijolično, razlikujeta pa se predvsem po barvi mehke lupine, okusa sta podobnega. Najpogostejši sorti, ki ju sejemo in sadimo pri nas, sta dunajska bela in dunajska modra. Alenka Kociper