Zakladnica preteklosti: kaj so praznične jedi pomenile našim prababicam in pradedkom
Prazniki in praznovanja so tesno povezani s kulinariko, odnos med njimi je obojestranski. »Prazniki določajo jedi in jedi določajo praznike,« pravi etnolog Janez Bogataj, ki velja za enega najboljših poznavalcev naše kulinarične dediščine in starih običajev. Kot meni, lahko danes govorimo že kar o prazničnih obdobjih, ki jih zapolnjuje praznično obilje, če pa se ozremo nekoliko bolj v preteklost, lahko ugotovimo, da je imel skoraj vsak praznik svojo jed. »S praznično jedjo so ljudje povzdignili praznik nad vsakdanjost, postali so 'prazni' vsakdanjega dela in gospodarskega prizadevanja. Prav zato so imele praznične jedi veliko večji pomen z njihovo simboliko kot pa v čezmernem polnjenju želodcev,« je odgovoril na vprašanje o tem, zakaj so prazniki in hrana tako tesno povezani med seboj.
Pri tem je imela v preteklosti veliko vlogo tudi verska zavest, ki je imela določen ikonografski pomen (zgodbe). Poleg tega so praznične jedi opredmetile posebne praznične vezi med ljudmi na ravni družine, sosedstva, tudi na lokalni in regionalni ravni, še dodaja Bogataj.
Praznične jedi so imele veliko večji pomen s simboliko kot pa v čezmernem polnjenju želodcev.
Prašič rije z rilcem naprej
Praznične jedi so zlasti ob praznovanju božiča ljudem pomenile vse tisto, kar so si lahko privoščili zunaj vsakdanjega. Kot poudarja sogovornik, ima med božičnimi jedmi velik simbolni pomen kruh, ki se je v zadnjih letih po zaslugi nekaterih projektov spet začel uvajati na praznične mize in je znan v številnih poimenovanjih (poprtnik, podprtnik, miznjek, mižnjek, župnek idr.) ter predvsem v izjemnih ustvarjalnih oblikah, za katere je temeljno gradivo testo. Ob kruhu so bile od nekdaj na mizi tudi značilne sladice, zlasti potice, pogače in drugi praznični izdelki.
Druga skupina jedi, značilna za božič, so mesne jedi, »zlasti meso in mesni izdelki iz svinjskega mesa, med katerimi so imele obredni pomen koline ali furež. Pri tem je veljalo pravilo oz. simbolika, ki pravi, da je treba za božič in novo leto jesti nekaj svinjskega, saj prašič rije z rilcem naprej, perutnina, ki je značilna za zahvalno obdobje, danes znano kot martinovo, pa s kremplji praska nazaj in je tudi sicer najbolj značilna za praznik, ki je po zaslugi vinskega marketinga dobil poudarjeno povezanost z novim vinom. Iz tega sledi, da je bilo martinovo predvsem 'inventura', božič in novo leto pa 'načrtovanje, pogled naprej'. Tudi z jedmi je bilo tako.«
Pečenka za novo leto
Kaj pa značilne jedi ob novem letu? Kot pravi Bogataj, so silvestrovanja razmeroma mlad kulturni pojav. »Hrupno in bučno praznovanje vstopa v novo leto je značilen pojav 20. stoletja, zlasti še od konca 1. svetovne vojne, ko si je svet oddahnil od svetovne morije. Ob že omenjenem pravilu o svinjskem mesu je v mestnih okoljih prevladovala pečenka. Sicer pa je značilen razmeroma širok nabor slanih in sladkih jedi, ki so imele in imajo praznični značaj.«
Za božič in novo leto je treba jesti nekaj svinjskega.
Smo pa v teh letih na številne tradicionalne jedi že pozabili. Kot poudarja slovenski etnolog, so to predvsem različne slane in sladke pogače, teh pa v Sloveniji oz. v vseh njenih 24 gastronomskih regijah poznamo na desetine. »V novejšem času se močno uveljavljajo hladne in tople ribje jedi ter jedi z morskimi sadeži. Razveseljivo je tudi naraščanje poskusov kuhanja posebnih jedi za družinska in prijateljska omizja. Pri tem posameznice in posamezniki segajo tudi v svetovno kulinarično zakladnico. Torej ta drugačnost na mizi v sodobnosti pomembno stopnjuje občutek prazničnosti, za katero si vzamemo čas, tudi z daljšo pripravo, in tako zakoličimo ločnico s pogosto odtujenimi vsakdanjiki.«
Pogled naj bo usmerjen naprej
Praznična kulinarika se je od nekoč do danes seveda močno spremenila in se razvijala skladno s siceršnjimi spremembami tega praznika oz. prazničnega obdobja. Toda pomembna lastnost praznikov je bila (in bi morala biti še vedno) velika priložnost za srečanja in druženja, tako v pripravi kot v skupnem uživanju jedi. »Praznična omizja so odlična priložnost za odkrivanje zgodb o jedeh, saj s tem načinom vstopamo v nov svet in začenjamo razumevati praznične jedi veliko bolj, kot je le polnjenje želodcev z njimi,« poudarja Bogataj.
Prazniki so velika priložnost za naša srečanja in druženja, tako v pripravi kot tudi v skupnem uživanju jedi.
Po njegovem mnenju so nove generacije močno osiromašene glede vedenj o jedeh, jedilnih obrokih, prehranski dediščini, obredih in navadah, ki so jo spremljale. »S pomočjo tradicije lahko gledamo nazaj, vendar pa mora biti naš pogled ustvarjalno usmerjen predvsem naprej. To je eden od temeljnih pogojev ohranjanja prazničnih prehranskih drugačnosti.«
Božični kruh
Ena od »pozabljenih« prazničnih jedi je božični kruh, ki pa na območju s slovenskim prebivalstvom ni bil značilen kot nekaj enotnega. Božični kruh se ni le različno imenoval, ampak je bil v različnih tehnoloških in oblikovalskih izvedbah. Določena so bila tudi pravila uživanja. Najpogosteje so ga jedli vsi člani družinskih skupnosti, tudi domače živali, in celo v rob ali brazdo polja so zataknili kos. Ponekod so spekli en hlebec, drugod tri in so vsakega načeli oz. pojedli za enega od treh božičev. »Vse to dokazuje izjemno bogastvo različnosti na tem področju prehrane v Sloveniji. Imamo eno jed, ki se različno imenuje, in imamo več različnih jedi z enakim imenom! Zato bi bil že skrajni čas, da lahko tudi ob prazničnih jedeh govorimo o veliki različnosti, lokalnem in regionalnem bogastvu,« pravi Bogataj.
