KVINOJA
Novost, stara 3000 let
Kvinoja je podobna proseni kaši, a v resnici ni žitarica; pred kuhanjem je ni treba namakati, da bi sprali morebitne ostanke saponinov, jo speremo s tekočo vodo.
Odpri galerijo
Semena kvinoje spominjajo na proso, a so bolj ploščata. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Kvinoja je, poleg ajde, še ena žitarica z našega jedilnika, ki to v resnici ni. Zato jo imenujemo tudi psevdožitarica, kot zanimivost pa povejmo, da je v sorodu z rdečo peso in blitvo. V primerjavi z ajdovo kašo, ki so jo poznali že naši predniki in je trdno usidrana v mnogih tradicionalnih jedeh, je kvinoja sramežljiva neznanka, ki se šele prebija na prodajne police in na vsakdanje jedilnike. Po uporabnosti je podobna kaši ali rižu, po videzu pa še najbolj spominja na proseno kašo.
Dejstvo, da je v Evropi sorazmerno malo znana, seveda še ne pomeni, da gre za novost. Prav nasprotno, je zelo stara kulturna rastlina, ki je imela pomembno vlogo v prehrani starih ljudstev Južne Amerike. Stari Inki so jo gojili že pred 3000 leti na terasastih poljih v Peruju, Andih, Čilu in Boliviji. Je zelo trdoživa rastlina, ki uspeva tudi v slabih razmerah, kakršne so na visokih nadmorskih višinah, potrebuje le malo vlage.
Ker je odporna proti boleznim in škodljivcem, je primerna za ekološko vzgojo. Danes je ne gojijo le v njeni prvotni domovini, temveč tudi drugod po svetu. Inki so jo imenovali mati vseh semen, tako je bila zanje pomembna, uporabljali pa so jo med drugim za moko, iz katere so pripravljali kruh in druge izdelke.
Poznamo okoli 120 vrst kvinoje, gojijo le tri vrste bele. Poleg bele, ki je najpogostejša, poznamo še rdečo in črno. V prehrani jo uporabljamo v obliki zrnja oziroma kaše, zmlete v kosmiče ali moko.
Izjemno bogata je z vitamini in minerali, zato jo je priporočljivo uvrstiti na jedilnik. Njena priprava je zelo enostavna, pred kuhanjem jo je dobro sprati pod tekočo vodo, da odstranimo saponine, to je sloj zaščitnih snovi, zaradi katerih ima grenak okus. Ni pa je treba namakati, kuhana bo v od 15 do 20 minutah. Na skodelico kvinoje, ki zadošča za štiri osebe, nalijemo dve skodelici slane vode in kuhamo na zmernem ognju.
Med kuhanjem je ne mešamo, ko je kuhana, pa jo pustimo stati še pet minut, da se zrna do konca napnejo. Tako pripravljena bo imela prijetno puhasto strukturo in imeniten okus. Uporabimo jo kot prilogo ali samostojno jed, na primer kot rižoto, v hladilniku pa bo ohranila svežino do pet dni.
Semena kvinoje spominjajo na proso, a so bolj ploščata. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Dejstvo, da je v Evropi sorazmerno malo znana, seveda še ne pomeni, da gre za novost. Prav nasprotno, je zelo stara kulturna rastlina, ki je imela pomembno vlogo v prehrani starih ljudstev Južne Amerike. Stari Inki so jo gojili že pred 3000 leti na terasastih poljih v Peruju, Andih, Čilu in Boliviji. Je zelo trdoživa rastlina, ki uspeva tudi v slabih razmerah, kakršne so na visokih nadmorskih višinah, potrebuje le malo vlage.
Ker je odporna proti boleznim in škodljivcem, je primerna za ekološko vzgojo. Danes je ne gojijo le v njeni prvotni domovini, temveč tudi drugod po svetu. Inki so jo imenovali mati vseh semen, tako je bila zanje pomembna, uporabljali pa so jo med drugim za moko, iz katere so pripravljali kruh in druge izdelke.
Kvinoja izvira iz Južne Amerike, danes jo gojijo po vsem svetu.
Poznamo okoli 120 vrst kvinoje, gojijo le tri vrste bele. Poleg bele, ki je najpogostejša, poznamo še rdečo in črno. V prehrani jo uporabljamo v obliki zrnja oziroma kaše, zmlete v kosmiče ali moko.
Izjemno bogata je z vitamini in minerali, zato jo je priporočljivo uvrstiti na jedilnik. Njena priprava je zelo enostavna, pred kuhanjem jo je dobro sprati pod tekočo vodo, da odstranimo saponine, to je sloj zaščitnih snovi, zaradi katerih ima grenak okus. Ni pa je treba namakati, kuhana bo v od 15 do 20 minutah. Na skodelico kvinoje, ki zadošča za štiri osebe, nalijemo dve skodelici slane vode in kuhamo na zmernem ognju.
Kvinoja ne vsebuje glutena, kar je dobrodošlo za ljudi, ki ga ne smejo ali nočejo uživati.
Med kuhanjem je ne mešamo, ko je kuhana, pa jo pustimo stati še pet minut, da se zrna do konca napnejo. Tako pripravljena bo imela prijetno puhasto strukturo in imeniten okus. Uporabimo jo kot prilogo ali samostojno jed, na primer kot rižoto, v hladilniku pa bo ohranila svežino do pet dni.
