FOTO: ErbOsteria, Trst

Karnija (Carnia) je italijanska hribovska dežela, njihova kuhinja je skromna, glavna sestavina je polenta. To je bila prva jed, ki so jo prinesli na mizo v očarljivi veganski restavraciji sredi Trsta. Polento iz treh vrst koruzne moke so kuhali počasi, vsaj eno uro v bakrenem loncu, tako kot nekoč. Dišala je po gobah in timijanu, topli domačnosti, kremni okus pa je dopolnila rebula Stocco iz lokalne vinske kleti, letnik 2016, macerirana v lesenih sodih. Lastnica Francesca Schillaci, rojena v Karniji, s ponosom pove, da jo je kuhati naučila babica, prav gotovo ena izmed močnih žensk, ki so znale ohranjati življenje lepo v revnih razmerah gorskih vasic, o čemer govorijo tudi stare fotografije na stenah restavracije.


Gosta kremna juha, še vedno predjed, je bila pripravljena iz sladkastega topinamburja, ki ga je umirjal svež rožmarin. Zelišča so v vsaki jedi, na policah, v steklenih posodah in na pogrinjkih, saj je lastnica, tako sama pravi, predvsem zeliščarica. Naslednja je bila glinena skodelica, do vrha napolnjena z ravioli. Pravilo njihove kuhinje je, da vse pripravljajo sami, tudi raviole. Napolnili so jih po tradiciji karnijskih babic in z veliko ljubezni do zelišč – za to jed so jih uporabili kar dvajset, zato jed prav prežema vonj planin. K drugi in tretji jedi smo degustirali cuvee iz treh sort, tokaja, chardonnayja in malvazije. Poznavalec vin pri našem omizju je komentiral, da je bilo vino odlično, vendar morda prenežno, zlasti za sladek topinambur.


Čeprav je kuhinja veganska, v nekaterih jedeh uporabijo sir – tako zelo značilen za pokrajino Karnija, da ga ne morejo z ničimer nadomestiti. Lastnica pravi, da pozna kmetijo, kjer še vedno zorijo sire tako kot nekoč, ko so imele krave popolnoma drugačno mesto na kmetijah. Z nasmehom pravi, da ima še vedno rada sir srečnih gorskih krav, čeprav je veganka. Tako smo vsi poskusili friko, tradicionalno jed iz krompirja in sira, pečeno v krušni peči. Nasitna jed res spominja na prijazne jedi iz otroštva. Pili smo merlot hišnega vinarja, barikiran trinajst mesecev. Močno vino je bilo lep par izbranim jedem. Vinar Stocco iz okolice Palmanove nadaljuje družinsko vinarsko tradicijo, ki sega v leto 1910.


Rdeče karirasti prti in preprosti stoli ustvarjajo prijetno domače vzdušje, ker je prostor majhen, osem mizic in dobrih dvajset stolov, dobiš občutek, kot da si prišel na obisk k prijateljem iz sosednje dežele.

Filozofija hiše so lokalne sestavine, pridelane na ekološki način. Njihovi dobavitelji so majhni pridelovalci, večinoma kmetje iz Karnije, ki jih osebno poznajo. Ker kuhajo sezonsko, se jedilnik tedensko spreminja. Vso hrano pripravljajo sproti in sami, zato je meni skromnejši po obsegu, vendar zelo bogat.


Zadnja jed je bil veganski spezzatino, pripravljen iz čičerike, ki ga je spremljal gratiniran brokoli. Jed je nasitna in polnega okusa, daleč od običajnega zelenjavnega krožnika.

Pred desertom smo že skoraj omagali. Torta z datlji in lešniki je bila v družbi panpepata, rezine srednjeveškega kruha z lešniki in kakavom, začinjene s citronatom in muškatnim oreščkom. Takšen obstojen kruh brez moke je v Karniji značilen za zimske praznike. K desertu so predlagali sladek muškat hišnega vinarja.


Kosilo ali večerja v ErbOsteriji je doživetje, ki ga ne smete zamuditi, tudi če niste vegani, saj kuhar dvigne tradicionalno skromno kuhinjo iz Karnije na nivo vrhunskih jedi. Njihovi krožniki so pristni, gurmanski in nekoliko skrivnostni. Vsak teden drugačni.