Skrivnostna ženska s Krka končno spregovorila: prepričana je, da je bila ugrabljena
Se še spomnite Daniele Adamcove, turistke, ki so jo okrvavljeno in povsem izgubljeno našli 12. septembra na Krku? Hrvaški mediji so za pomoč pri ugotavljanju njene identitete prosili tudi druge države in na koncu ugotovili, da je Slovakinja. Po dolgih mesecih je Daniela spregovorila za javnost. Ko so jo našli, pri sebi ni imela dokumentov, bila je povsem izgubljena, govorila je angleško in kar 10 dni so hrvaški organi skušali ugotoviti, kdo je. Izkazalo se je, da gre za Slovakinjo, ki je dober del svojega življenja preživela v Ameriki.
V obširnem intervjuju se je Daniela je najprej razgovorila o svojem življenju čez lužo. Iz Amerike se je vrnila leta 2000, ko se je končala njena ljubezenska zgodba. »Tam sem ostala še kakšno leto po razhodu, a ni bilo tako kot prej. Pogrešala sem družino, dom.«
Namenjena v Španijo
Na Hrvaško je Daniela zašla slučajno, saj je bila pravzaprav namenjena v Španijo. »Lani sem iskala delo, a sem imela veliko težav. Na Slovaškem me nihče ni želel zaposliti. Imela sem veliko izkušenj in govorila sem tuje jezike, a nisem mogla najti dobrega dela.« Sestala naj bi se s človekom, ki naj bi ji ponudil delo v Španiji. »Iskali so ljudi za delo v hotelu.« Menda je prodala ves nakit in vzela denar. Za katero podjetje naj bi delala, se ne spomni, saj je imela vse podatke zabeležene v telefonu, ki ga je izgubila. Prav tako se ne spomni, kako se je znašla na hrvaški plaži.
Na dan odhoda je Daniela čakala prijatelje, da pridejo po njo. »Vse stvari sem imela pripravljene. Prišli so okoli polnoči. Spomnim se, da so zvonili, nato pa ničesar več.« Ne spomni se, v kakšen avto je sedla niti koliko ljudi je bilo v njem. »Prebudila sem se ponoči in nisem vedela, kje sem in kaj se dogaja. Tam je bil mrak in tresla sem se od mraza.« Povedala je, da je sedela na ostrih kamnih, bila je pretepena in pokrita z okrvavljeno odejo. Ob sebi je našla steklenico vode in sončna očala. Ko je klicala na pomoč, je govorila angleško.
Lepilo na prstih
Daniela pravi, da je v bolnišnici niso obravnavali tako, kot bi jo morali, in da so ji samo celili vidne rane. »Spomnim se treh ljudi. Bila sem na veliki ladji z dvema moškima in žensko. Odvlekli so me na otok, kjer je bil še en moški. Še vedno videvam pred te obraze. Dobro se jih spomnim, opisala sem jih tudi policiji.« Rekla je tudi, da so se nenadoma začeli policisti do nje obnašati drugače obnašati, kot da ji ne bi verjeli, kaj jim govori. »Naenkrat so izgubili interes, da bi me poslušali.« Menda ji niso mogli vzeti iti prstnih odtisov, ker je imela na prstih nekakšno lepilo. Prepričana je, da je bila ugrabljena. »Mislili so, da so me ubili, a jaz sem bila na plaži pokrita z odejo. To je bilo čudno. Prav tako je čudno, da sem imela lepilo na prstih. Kaj se mi je zgodilo? Ko sem se vrnila domov, so se mi počasi začeli vračati spomini. Mislim, da se je vse to začelo dogajati na Slovaškem. Morda to ni bilo podjetje, morda so bili prevaranti. Ne spomnim se v redu, kaj se je dogajalo od 20. avgusta do 12. septembra.«
Daniela je še povedala, da je mentalno zdrava, fizično pa ne. Mučijo jo stalni glavoboli, ima težave s prebavo in težko se zbere. Zaradi zdravstvenih težav ne more delati, mesečno pa prejema 120 evrov socialne pomoči.
