Črne napovedi ekologov: to nas bo doletelo kmalu

Da se našemu planetu ne piše dobro, okoljevarstveniki opozarjajo že desetletja, kljub temu pa se zdi, da so se množice zganile šele v zadnjih letih, ko so v medijih in na družabnih omrežjih vedno pogostejše fotografije oceanov, polnih plastike, ljudstev, ki so zaradi izsekavanja deževnih pragozdov ostala brez domov, mest, ki se dušijo v smogu, in še bi lahko naštevali. In čeprav smo s prepovedjo ali omejevanjem prodaje plastičnih izdelkov za enkratno uporabo naredili precejšnji korak k čistejšemu okolju, jih ni malo, ki so prepričani, da so ukrepi prišli prepozno, kar počnemo, pa da je le kaplja v morje.

Ti pesimisti, kot jim pravijo mnogi, sami pa se imajo bolj za realiste, sicer vztrajajo, da vsaka najmanjša pomoč Zemlji šteje, da pa je ni več mogoče rešiti. Z njimi se ne strinjajo drugi, med njimi raziskovalci Univerze v Kaliforniji, ki pravijo, da smo res globoko zabredli in da prihodnost planeta ni nič kaj rožnata, da pa je narava izjemno prilagodljiva, enako velja tudi za človeka, in bo preživela. »Čez 50 let svet ne bo videti, kot je bil leta 1970, niti, kot je zdaj, a s tem se bomo naučili živeti. Spremembe na ekološkem, ekonomskem in socialnem področju so neizbežne, nekatere bodo tragične. Izgubili bomo vrste, celotna območja in morali bomo spremeniti ravnanje in navade, ki smo jih gojili stoletja. A ekosistemi se bodo premešali in vrste, tako rastlinske kot živalske, se bodo prilagodile,« pravi pisateljica in ekologinja Emma Maris, ki sicer pozdravlja omejevanje porabe plastike, a hkrati svari, da je veliko večji onesnaževalec promet, zlasti letalski. »Letala so svet zmanjšala in vsak kotiček naredila dostopen. Nekateri letijo iz užitka, drugi iz nuje oziroma potrebe, nihče pa si najbrž ne predstavlja, da bi se temu načinu potovanja odrekel in raje delal ter dopustoval bližje doma. In to je velik problem,« pravi Marisova.

Nujna sprememba prehranjevanja

Veliko bolj grozeče pa so napovedi o drugi katastrofi, ki nas čaka že zelo kmalu – pomanjkanju hrane. Po napovedih danske organizacije The World Counts bo namreč že do leta 2050 na Zemlji veliko preveč ljudi, da bi lahko kapacitete planeta vse nahranile, še deset let prej naj bi zmanjkalo pitne vode, leta 2100 bomo posekali zadnji kvadratni meter deževnega gozda. Po podatkih omenjene organizacije bi že danes potrebovali 1,8 planeta Zemlje, da bi lahko pokrili potrebe prebivalstva ter poskrbeli za vse odpadke, ki jih vsak dan pridelamo. Začasna rešitev bi bila sprememba prehranskih navad, pravi nekdanji profesor z ameriške univerze Harvard Edward Wilson. Če bi denimo vsi prešli na vegetarijanski način prehranjevanja, bi denimo lahko pašnike spremenili v polja, hrano, ki jo zdaj porabimo za krmo, pa porabili sami. A tudi to, pravi Wilson, bi bila zgolj začasna rešitev, dokler ne bi našli boljše in bolj učinkovite za vedno več prebivalcev. »Naš planet je velik, kolikor je velik, in na voljo je toliko površin, kolikor jih je. Lahko najdemo način, kako puščavo spremeniti v rodovitne njive ali na pobočja gorskih verig posaditi poljščine, a zdi se, da se ljudje ne zavedajo, da imamo omejen prostor, ki ga bo nekega dne zmanjkalo,« je bil že pred desetimi leti pesimističen Wilson.

Da bi čim dlje uživali na našem planetu, pili čisto vodo in jedli v zemlji pridelano hrano, mora vsak posameznik sprejeti nekaj pomembnih odločitev. Morda se na prvi pogled zdijo grozljive in neizvedljive, a so daleč od tega. Nekoč so namreč tako že živeli. Meso je bilo na mizi le ob nedeljah in praznikih, v trgovini so nakupljeno namesto v plastične vrečke zložili v pletene cekarje, se v službo vozili s kolesom ali javnim prevozom. Za letalo nihče ni slišal, najboljša zelenjava je bila od bližnjega kmeta, novih oblačil niso zavrgli, ko se je na njih pojavila prva luknja, temveč so jo zakrpali in ene hlače je nosilo več generacij, metati hrano v smeti pa je bil eden večjih grehov.