VESOLJE
Na Luno poslali krompir in sviloprejke
Kitajska poslala prvo sondo na zadnjo stran Lune. Z enim satelitom so žal izgubili stik.
Odpri galerijo
Na pristajalnem modulu je več znanstvenih instrumentov in zabojnik s semeni ter žuželčjimi jajčeci.
Minuli petek je Kitajska v sklopu dolgoročnega programa izstrelila prvo vesoljsko sondo brez posadke, katere namen in naloga je pristanek in raziskovanje nam nevidne zadnje strani Lune.
Sonda Chang'e 4, mesečeva boginja po slovensko, je sestavljena iz umetnega satelita, pristajalnega modula in majhnega gibljivega vozila. Je druga kitajska lunarna sonda podobne zasnove in izgradnje; pravzaprav je bila rezerva za Chang'e 3, če bi ji spodletelo. Ni ji in Kitajci so kot tretja država na svetu (za nekdanjo Sovjetsko zvezo in ZDA) mehko spustili vesoljskega robota na naš naravni satelit.
Rezervo so nadgradili in ji določili še težjo, zahtevnejšo nalogo, katere cilj je prvi uspešen in koristen pristanek človekovega izdelka na zadnji strani Lune. To doslej ni uspelo ne Sovjetom oziroma Rusom ne Američanom, gre torej za prvenec, ki bi obenem priskrbel tudi nova znanstvena spoznanja.
Da lahko vesoljska sonda deluje na nam nevidni strani Lune, mora imeti poseben komunikacijski satelit. Tega, Quequiao oziroma sračji most iz kitajske ljudske pravljice, so izstrelili 20. maja letos; 425 kilogramov težak satelit je opremljen s 4,2 metra visoko dežnikasto anteno, s sabo ima še dva manjša satelita Longjiang (zmajeva reka) 1 in 2 za različna astronomska proučevanja. Žal so z enim že izgubili stik. Komunikacijski satelit je v posebni orbiti, znani kot Lagrangeeva točka 2, ki omogoča, da se od Lune oddalji na 65.000 kilometrov.
Pristajalni modul in gibljivo vozilce sta proti Luni poletela 7. decembra iz vesoljskega središča Xichang. Ob izstrelitvi je nova sonda tehtala 1200 kilogramov, vozilce 140 kilogramov. Pristajalni modul naj bi na Luni pristal januarja prihodnje leto, in sicer v kraterju Van Karman s premerom 180 kilometrov, ki je na južnem tečaju in v kotlini Aitken. Krater je dobil ime po Theodorju van Karmanu (1881–1963), madžarsko-ameriškem strokovnjaku za aerodinamiko, aeronavtiko in astronavtiko, raziskovalcu v Laboratoriju za reaktivni pogon (JPL) v Pasadeni, pobudniku in ustanovitelju Mednarodne akademije astronavtike (IAA).
Kitajska sonda ima več raziskovalnih in znanstvenih nalog. Malo vozilo ima na krovu panoramsko kamero, radar, ki prodira v tla, vidni in bližnji infrardeči slikovni spektrometer in izpolnjeni analizator nevtronov. Na pristajalnem modulu je več znanstvenih instrumentov, ki so namenjeni geofizikalnemu raziskovanju.
Na krovu so kamera, spektrometer nizke frekvence, dozimeter nevtronov pa zabojnik s semeni (tudi krompirjem) in žuželčjimi jajčeci (tudi sviloprejkinimi): namen je ugotoviti, ali bodo rastline vzklile na Luni in ali se bodo iz jajčec razvile ličinke.
Če se bo zgodilo slednje, se bo sproščal ogljikov dioksid, medtem ko bo kaleči krompir s pomočjo fotosinteze sproščal kisik. Upajo, da bodo lahko rastline in sviloprejke v zabojniku vzpostavile enostavno sinergijo.
Na pristajalnem modulu je več znanstvenih instrumentov in zabojnik s semeni ter žuželčjimi jajčeci.
Sonda Chang'e 4, mesečeva boginja po slovensko, je sestavljena iz umetnega satelita, pristajalnega modula in majhnega gibljivega vozila. Je druga kitajska lunarna sonda podobne zasnove in izgradnje; pravzaprav je bila rezerva za Chang'e 3, če bi ji spodletelo. Ni ji in Kitajci so kot tretja država na svetu (za nekdanjo Sovjetsko zvezo in ZDA) mehko spustili vesoljskega robota na naš naravni satelit.
Raketo s sondo na krovu so izstrelili konec prejšnjega tedna. Foto: AFP
Rezervo so nadgradili in ji določili še težjo, zahtevnejšo nalogo, katere cilj je prvi uspešen in koristen pristanek človekovega izdelka na zadnji strani Lune. To doslej ni uspelo ne Sovjetom oziroma Rusom ne Američanom, gre torej za prvenec, ki bi obenem priskrbel tudi nova znanstvena spoznanja.
Da lahko vesoljska sonda deluje na nam nevidni strani Lune, mora imeti poseben komunikacijski satelit. Tega, Quequiao oziroma sračji most iz kitajske ljudske pravljice, so izstrelili 20. maja letos; 425 kilogramov težak satelit je opremljen s 4,2 metra visoko dežnikasto anteno, s sabo ima še dva manjša satelita Longjiang (zmajeva reka) 1 in 2 za različna astronomska proučevanja. Žal so z enim že izgubili stik. Komunikacijski satelit je v posebni orbiti, znani kot Lagrangeeva točka 2, ki omogoča, da se od Lune oddalji na 65.000 kilometrov.
Cilj pristanka je krater Karman.
Pristajalni modul in gibljivo vozilce sta proti Luni poletela 7. decembra iz vesoljskega središča Xichang. Ob izstrelitvi je nova sonda tehtala 1200 kilogramov, vozilce 140 kilogramov. Pristajalni modul naj bi na Luni pristal januarja prihodnje leto, in sicer v kraterju Van Karman s premerom 180 kilometrov, ki je na južnem tečaju in v kotlini Aitken. Krater je dobil ime po Theodorju van Karmanu (1881–1963), madžarsko-ameriškem strokovnjaku za aerodinamiko, aeronavtiko in astronavtiko, raziskovalcu v Laboratoriju za reaktivni pogon (JPL) v Pasadeni, pobudniku in ustanovitelju Mednarodne akademije astronavtike (IAA).
Kitajska sonda bo raziskovala nam nevidno zadnjo stran Lune.
Kitajska sonda ima več raziskovalnih in znanstvenih nalog. Malo vozilo ima na krovu panoramsko kamero, radar, ki prodira v tla, vidni in bližnji infrardeči slikovni spektrometer in izpolnjeni analizator nevtronov. Na pristajalnem modulu je več znanstvenih instrumentov, ki so namenjeni geofizikalnemu raziskovanju.
Na krovu so kamera, spektrometer nizke frekvence, dozimeter nevtronov pa zabojnik s semeni (tudi krompirjem) in žuželčjimi jajčeci (tudi sviloprejkinimi): namen je ugotoviti, ali bodo rastline vzklile na Luni in ali se bodo iz jajčec razvile ličinke.
1200 kilogramov tehta lunarna sonda.
Če se bo zgodilo slednje, se bo sproščal ogljikov dioksid, medtem ko bo kaleči krompir s pomočjo fotosinteze sproščal kisik. Upajo, da bodo lahko rastline in sviloprejke v zabojniku vzpostavile enostavno sinergijo.
