DELA KOT MIZAR

Zbral je pogum in v pisarni dal odpoved 

Objavljeno 12. januar 2020 07.05 | Posodobljeno 12. januar 2020 07.05 | Piše: Jaroslav Jankovič

Ekonomist Jan Mihelič si je v očetovi garaži uredil mizarsko delavnico. Pri kmetih nabere les in izdeluje unikatne mize.

Zadnje leto je preživel v mali delavnici in na terenu pri kmetih, kjer je iskal les. FOTO: Osebni Arhiv
Človeku se življenje rado zaplete, zlasti ko sprejme napačno odločitev glede svojega poklica. Potem pa spozna, da ga pravzaprav ta sploh ne zanima.

Danes 32-letni Jan Mihelič, doma iz okolice Tržiča, je bil v tem pogledu zgleden fant. Uspešno je končal srednjo šolo in nato ekonomijo ter se zaposlil, kot pravi: »V pisarni!« Deset let je uspešno po osem ur delal za računalnikom, nabavljal in prodajal blago. Tu in tam je doma, bolj za hobi in prijatelje, kaj izrezljal, izrezal ter pobrusil kakšno rezalno kuhinjsko desko. Za zabavo je izdelal tudi kakšen lok.
image
Vse pohištvo nastane iz skrbno izbranih hrastovih ali orehovih desk. FOTO: Osebni Arhiv

»Prvega mi je naredil ded Karel, h kateremu sem hodil na počitnice pod Kriško goro. Naučil me je izdelave in nato sem si vsak teden izrezljal in napel novega.«
Spomin na deda je bil vseskozi živ, pred letom in pol pa je Jan imel dovolj. Šel je na banko, vzel kredit in v podjetju dal odpoved.

V očetovi garaži si je uredil prvo delavnico in z nakupljenimi stroji začel obdelovati les, tišlariti v pravem pomenu besede. »Če bi kar tako pustil službo, mi ne bi v prvem letu nihče dal denarja za stroje,« je pripomnil. Tako je pri nas.

Z dekletom, novinarko Niko Arsovski, sta se zavedno odločila, da poskusita preživeti od lesenih izdelkov. Tveganje je bilo veliko: »Rekla sva si; če nama v dveh letih ne uspe, to pomeni, da se pri nas od unikatnega mizarjenja ne da preživeti.«
image
Roke so ključne. FOTO: Osebni Arhiv

Poleg manjših stvari je bil prvi zahtevnejši izdelek zastekleni knjižni regal. Nato se je lotil drsnih vrat. Zatem sta dobila naročilo za pult. Pa je šlo.
Nika, doma iz Škofje Loke, si je nataknila delovni pajac in poprijela v delavnici. Nikoli poprej še ni, a se je hitro znašla. Pred slabim letom sta si v Kranju uredila delavnico in se odločila, da bosta poskušala izdelovati lesene mize v kombinaciji z jeklenim ogrodjem.

»Običajno imajo pri nas lesene mize tudi lesene noge, a meni se je kombinacija z železom vselej zdela privlačna,« pravi Jan. Zamislila sta si znamko Iron Wood, kar pomeni železo in les. Sestavljenka v slovenščini morda nima takega učinka.
image
Loke ga je naučil izdelovati ded Karel, še danes tu in tam naredi kakšnega. FOTO: Osebni Arhiv

Jana smo srečali na ljubljanskem sejmu Ambient, kjer je na paviljonu novitet predstavljal svojo mizo iz programa Iron & Wood. Zdela se je privlačna, saj delovna plošča ni bila pravilni pravokotnik, poleg tega so bile grče in temnejše lise ohranjene v lesu, kar je mizi dalo neko prestižno naravnost.

V lanskem letu sta tako izdelala kakih 30 unikatnih miz. »Pretežno iz hrasta, ki je trenutno pri oblikovalcih zelo popularen, nekaj malega pa tudi iz oreha. Drug les trenutno ni v modi.«

Jan ni imel nikoli želje, da bi postal, recimo temu, običajni mizar, da bi delal kuhinje in mize: »Les sam poiščem pri kmetih. Večino hrasta najdem na Gorenjskem, nekaj pa tudi na Dolenjskem in v Beli krajini. Iščem tudi les z grčami ali takega, ki je malce drugače raščen.«
10 let je delal kot ekonomist.


Za kuhinjsko mizo je treba odšteti od 800 evrov. Jan se zaveda, da je Slovenija omejen trg za unikatno pohištvo, zato je že navezal stike s podobno mislečimi v Avstriji in Nemčiji, kjer je seveda več denarja za tovrstne lepe mize.

Kaj bi rekel po letu dni delavniškega ustvarjanja za hublpankom in cirkularjem? »Nekaj sva prodala in sva po tej plati zadovoljna. Nekaj imava še rezerve ...« Svet se vrti naprej, Evropa postaja vse dostopnejša, unikatno umetniško pohištvo pa tudi vse bolj iskano. Miza z grčo in naravnim robom v prostoru deluje zares prijetno, saj se zadaj čuti mizarjeva roka.
 




Deli s prijatelji