STISKA

Z vnučkom živijo v gozdu brez vode

Objavljeno 01. avgust 2020 19.41 | Posodobljeno 01. avgust 2020 19.41 | Piše: Moni Černe

Upokojenec Štefan in brezposelna Tatjana Pozderc z 11-letnikom v neznosnih razmerah.

Zakonca pred napol zgrajeno hiško sredi gozda FOTOGRAFIJE: Moni Černe
V vasici Kačiče-Pared pri Divači, ki ima po letošnjem uradnem štetju 121 prebivalcev, smo obiskali 74-letnega Štefana Pozderca, rojstni dan je slavil prav včeraj. Razmere, v katerih živijo 74-letnik, Prekmurec, ki zadnjih petdeset let prebiva na Primorskem, 55-letna žena Tatjana Pozderc in njen 11-letni vnuk, za katerega skrbi od njegovega tretjega meseca, so izjemno težke.
image
Streha ni izolirana, stene neometane.

Živijo sredi gozda, v nedokončani hišici, oprema, kar je imajo, je skromna. Električne in vodovodne napeljave nimajo, posodo pomivajo kar v kopalnici. Štefan spi v kuhinji, Tatjana z vnukom v sobi zraven. Interneta nimajo. »Vnuk se je v času epidemije šolal na daljavo, samo takrat je imel internet,« pove Tatjana, ki vnuka vozi v pet kilometrov oddaljeno šolo in nazaj domov.
 

Perilo kuha na štedilniku


Pozimi se ogrevajo na drva, elektriko poleti pridobivajo s pomočjo sončne energije, a ta ne zadostuje niti za osnovne življenjske potrebe. Baterije, pove Štefan, so izčrpane, stare so deset let. Hladilnik imajo prižgan eno uro na dan, televizijo poleti ugasnejo ob desetih zvečer, likalnik ne dela, velikokrat tudi pralni stroj: »Perilo kuham v posodah na štedilniku in perem na roke,« nam pove Tatjana. Nekoč je čistila vremsko osnovno šolo, zdaj dela ne dobi. Tudi vode jim zmanjkuje: »Imamo štirno in s strehe zbiramo deževnico. Kadar je huda sila ali suša, jo pripeljejo gasilci, sicer pa pitno vodo kupujemo v trgovini,« pravi Štefan.
Že 40 let je aktiven gasilec član, bil je mentor mladim, leta 1992 pa je ustanovil Primorski klub ljubiteljev starih motornih vozil Balilla.


Zelo dobro se razumejo, vnuk se od Tatjane loči samo takrat, ko gre k pouku ali k prababici v Postojno, tam je zelo srečen. Imajo osem ovc in ovna, tri zajčke in šarplaninca, nam pokažeta živali.
Štefan je delal kot dimnikar 38 let, bil je mornar na čezoceanski ladji, je bivši predsednik ter poveljnik PGD Divača, že 40 let je njihov član, bil pa je tudi mentor mladim gasilcem na vremski osnovni šoli. Leta 1992 je ustanovil Primorski klub ljubiteljev starih motornih vozil Balilla, ki deluje še danes, predsednik tega divaškega kluba je bil osem let.
Imamo štirno in s strehe zbiramo deževnico.


Z družino se je iz bloka na Kozini, kjer so živeli v neprofitni garsonjeri, preselil pred petnajstimi leti: »Pred dvajsetimi leti sem kupil to zemljišče in počasi gradil. Del hiše, v katerem živimo zdaj, stoji pet let,« pokaže na stavbo brez fasade.
 

Zmanjkalo denarja


A najbolj si želijo električne in vodovodne napeljave. Vsa potrebna soglasja in dovoljenja za napeljavi že ima: »Zdaj je treba narediti 80 metrov globok izkop izpod avtoceste do bližnje železničarske stavbe, kjer bom imel odštevalna števca za vodo in elektriko.« A zataknilo se je pri denarju: »Pri fizičnih delih mi bodo pomagali prijatelji, stalo pa me bo okoli 3000 evrov,« pravi in doda, da je na banki vzel kredit v višini enega tisočaka, ki ga počasi vrača. Za napeljavo manjkata še dva tisočaka.
1000 evrov kredita je vzel za električno in vodovodno napeljavo.


Preživljajo se s Štefanovo pokojnino, 555 evrov na mesec dobi, vnuk pa ima še 117 evrov otroškega dodatka, Tatjana nam pove, da do socialne pomoči ni upravičena. Graditi ne morejo več, kredita mu banke ne odobrijo: »Vse, kar počnem, delam za Tatjaninega vnuka, njemu bom zapustil vse,« pove in zajoče. Nikoli si ni mislil, da bodo pristali v gozdu, sklene gasilec, ki je pomagal vsem, zdaj pa sam potrebuje pomoč. Njegov kontakt hranimo v uredništvu. 




Deli s prijatelji