Z velikanskim tunom se je boril osem ur

V Novo mesto so pred dnevi pripeljali kar 280 kilogramov težkega in skoraj 240 centimetrov dolgega tuna. Očiščen je bil 40 kilogramov lažji. Tamkajšnji gostinec Damjan Fink ni skrival navdušenja.

Ulovil jo je Robert Renninger, ki se že od mladih nog navdušuje nad ribolovom. Pri 12 ali 13 letih je očeta že premagoval v tekmah podvodnega ribolova, ta mu je v nadaljevanju dajal kruh. Vmes je nabiral korale, potem pa v Ljubljani 15 let uspešno vodil restavracijo Glažuta. Pred petimi leti je vse prodal in se z eno nogo preselil v Medulin, kjer tako rekoč živi na barki in se zadnja štiri leta profesionalno bavi z izlovom modroplavutega tuna. Na Hrvaškem je le 12 ribičev, ki imajo dovoljenje za izlov (med 1. marcem in 31. decembrom), kvote pa predpisujejo sproti. »Tako veliki tuni so prava redkost. To je največji ulov v zadnjih treh letih na Jadranu, po velikosti je peta največja riba, rekorderka ostaja 357-kilogramski tun,« nam pove Robert, ki je trofejo ujel v vodah zahodne Istre na globini 30 metrov. »Te ribe običajno plavajo na globini od 15 do 20 metrov, tam imajo največ hrane. Ujel sem jo na 40-kilogramski pribor z zelo tankim predvezom 0,91 mm. Zato sem se z njo boril osem ur! Zelo je bila močna, za sabo pa potegne tudi do en kilometer najlona. Zato je treba potem voziti za njo in vse lepo naviti nazaj, da najlon ne poči. Ribo sem utrujal, ona pa mene. Sto metrov je vlekla ona, sto jaz,« nadaljuje Renninger.

Dvoboj se je odvijal v veliki vročini in imel je srečo, da je imel ob sebi prijatelja Andreja, ki ga je vozil sem in tja po morju, ob tem pa ga polival z vodo in ledom, a ga je kljub temu močno opeklo. »Najhuje je bilo po dveh, treh urah nenehnega navijanja role z laksom. Tako me je začela boleti roka, da je v komolcu sploh nisem več čutil. Pri takem ulovu je pomembna vsaka sekunda, ko te preganja misel: bo najlon zdržal ali ne. Res lahko izgubiš ribo življenja! Po drugi strani si hvaležen morju, da ti je sploh dalo priložnost za tak ulov. Da bi iz vode vlekel tako beštijo, se ti zgodi enkrat, mnogim nikoli.«

Potem ko jo je potegnil na krov, je bilo treba poskrbeti za meso: »Pri zakolu se z japonskim rezom omrtvičijo vsi živci. Da mišice ne delajo več, tudi tako se pridobi kakovost mesa. S pomočjo prijateljev iz ribiške ladje Mauros Rovinj smo tuna potem potopili v posebno zmes vode in ledu, ohlajeno na nič stopinj.« Robert sicer 80 odstotkov ulova proda v Slovenijo. Večje ribe še ni ulovil, se pa lahko pohvali, da njegov dnevni rekord znaša 18 tunov v skupni teži 1200 kilogramov.


Velikanko so prepeljali v Hišo Fink. »Dobil sem klic s Hrvaške,« začne Damjan Fink, ki je moral najprej poskrbeti za logistiko, da so ribo iz avta spravili na mizo. »Hvala novomeškim gasilcem za pomoč. Akcija je bila nenavadna, a so se z veseljem odzvali.« Tuna je nato šokiral in ohladil z ledom, razrezal na kose in jih zavil v krpo. »Meso mora zoreti teden dni, potem pa v vakuum. Prepričan sem, da ga bomo imeli za cel avgust, nastalo bo 1800 porcij. Za tuna je s svojim znanjem poskrbel naš kuharski mojster Joši, ki prihaja z Japonske, z nami pa je od lani, ko nam ga je prijazno posodil moj prijatelj Robert Prinčič iz Čompe. V teh dneh gostom že strežemo rolice, nigirije, sašimi, steak, tuno tatar,« še doda Fink.