Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma

Profesorica nemščine in primerjalne književnosti, na Univerzi Johannesa Keplerja v Linzu je pridobila naziv Master in Advanced Studies na področju upravljanja v kulturi in medijih, pred štirimi leti je prevzela vodenje največjega kulturnega in kongresnega središča pri nas, ki ga na leto obišče skoraj pol milijona ljudi. Pred tem je vodila Slovensko mladinsko gledališče, v mladih letih pa je o kulturi predvsem rada pisala, saj je bila urednica, novinarka, esejistka in publicistka. Danes ji pisanje predstavlja konjiček, ki ga na tedenski ravni brusi v blogu na internetni strani Cankarjevega doma. Mnogi jo poznajo tudi kot predsednico nacionalnega sveta za kulturo.
Kaj je prvih pet stvari, ki jih naredite, ko se zbudite?
Odprem oči, poskusim se spomniti sanj, dvignem se s postelje, stopim do okna, odgrnem zaveso: nov dan.
Koliko ur na dan delate?
Težko vprašanje. Moje delo je namreč kot pogled na prostrano morje; težko je reči, kje se konča morje in kje začne nebo. Stapljata se drug v drugega. Tako je moje življenje nenehno prepredeno z razmišljanjem o umetnosti, ki je sicer res moje delo, vendar pa jo doživljam kot način bivanja. Rada se sprehaja celo po labirintih mojih sanj.
Kako je videti vaš tipični delovni dan?
Dopoldne in v zgodnjem popoldnevu srečevanja in burna razpravljanja s sodelavci in številnimi sogovorniki, s katerimi iščemo skupne poti. Veliko dela za tipkovnico, kjer nove zamisli, porojene v zanimivih in navdihujočih debatah, dobivajo racionalen obraz. Reševanje vse mogočih zapletov in težav. Skoraj vsak drugi večer kulturna prireditev. Resna grožnja za Stendhalov sindrom.
Kako preživljate konce tedna?
Najlepše se mi zdi, kadar se izgubim v galerijah in muzejih kakšnega tujega mesta. Skrbi ostanejo doma. Ko si nekoliko izgubljen, lažje spet najdeš pravo pot k sebi.
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila?
Sapiens izpod peresa zgodovinarja Hararija, ki uspešno pomete s številnimi kulturnimi predsodki in stereotipi, hkrati pa postavlja prava vprašanja o zgodovini človeštva. Zelo dragocena so njegova razmišljanja o življenju v praskupnosti, o kateri ravno zaradi njegove knjige zdaj razmišljam precej drugače. Harari nas spet poveže s predniki, na katere smo pozabili, čeprav ves čas bivajo v nas.
Kateri so vaši najljubši hobiji?
Dobra glasba (recimo Lou Reed, KD Lang, Billie Holiday, Mahler, Donizzeti in tako v neskončnost), branje in pisanje. Posebno pisanje osvobaja. Najprej spredeš preprogo iz svojih misli, sedeš nanjo in poletiš.
Kako zaključite dan?
Zagrnem zaveso, stopim do postelje, privzdignem odejo, zlezem pod njo, zaprem oči, spodim misli in se razblinim.
Zakaj bi morali Slovenci več hoditi v Cankarjev dom?
Ker je to prostor najglobljih umetniških doživetij, pri katerih nam umetniki ponudijo najdragocenejše, kar imajo, ker je to tudi središče izmenjave pomembnih znanstvenih dognanj in simpatičnih družabnih srečevanj, ki nas zbližujejo in povezujejo.
Ste že kdaj preživeli prehod v novo leto v CD? Kakšen program ponujate letos na silvestrovo?
Najdaljšo noč v letu vedno preživljam v Cankarjevem domu, da začutim slovesni utrip, ko se obiskovalci iz različnih dvoran zberemo skupaj in se pred polnočjo zavrtimo na plesišču praznično osvetljene in ozaljšane Velike sprejemne dvorane. Vsaka od naših dvoran letos ponuja vznemirljivo doživetje, na največjem odru pa se bo predstavila skupina Circa. Njihova akrobatika je tako drzna in virtuozna, da je že skorajda nestvarna. V Avstraliji, od koder prihajajo, so jih zelo primerno oglaševali: »Ne poskušajte tega sami doma!« Vedno se mi je zdelo, da človekovo telo veliko zmore, Circa pa nam pokaže, da zmore še veliko več od največjih pričakovanj.
kaja.kovic@delo.si