To je slovenski škof, ki je v vojaški suknji slišal božji glas (FOTO)

»Tam, kjer se čuje pesem slavčkov lepa, mila, tam, poleg tega gaja stoji domača hiša. Res revna je in stara, morda že prek sto let, al' meni je pa dražja kot celi, celi svet,« so zapeli člani Moškega pevskega zbora Rožmarin v čast rojaku Andreju Sajetu, ki ga je papež Frančišek junija lani imenoval za novega novomeškega škofa. Mirnopečani so mu dobro leto po umestitvi v Muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka pripravili razstavo Naš škof, naš ponos. Saje je zbor Rožmarin zagotovo poslušal s posebnim navdušenjem in tudi nekaj nostalgije, saj je pri njem svojčas pel njegov oče Drago.

Nova maša pred 30 leti

Msgr. dr. Andrej Saje se je kot prvi otrok rodil 22. aprila 1966 v Novem mestu zakoncema Frančiški (rojeni Ulčar) in Dragu Sajetu, odraščal je v vasi Veliki Kal. Osnovno šolo je med letoma 1973 in 1981 obiskoval v Mirni Peči, srednjo naravoslovno-matematično pa v Novem mestu. Po služenju vojaškega roka v Bitoli v Makedoniji je jeseni 1986 stopil v bogoslovno semenišče v Ljubljani in se vpisal na teološko fakulteto, kjer je leta 1991 diplomiral iz bibličnih ved. Jeseni 1997 je odšel na študij v Rim, kjer je leta 1999 končal magisterij, 2003. pa doktoriral. V duhovnika je bil posvečen julija 1992 v Mirni Peči, potem je bil kaplan v Grosupljem. Kot osebni tajnik je deloval pri nadškofu Alojziju Šuštarju. Aprila 2003 je bil imenovan za generalnega tajnika in tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference. Med letoma 2009 in 2013 je bil član Ekspertne skupine za reševanje primerov spolnih zlorab. Službo duhovnega pomočnika je opravljal v župniji Ljubljana Ježica (2013–2015), od leta 2014 pa je bil duhovni pomočnik v slovenskih župnijah v Selah in na Bajdišah v krško-celovški škofiji. Marca letos so ga izvolili za 8. predsednika Slovenske škofovske konference. Še razlog več, da so se v mirnopeškem muzeju odločili za postavitev razstave.

Vedno prvi gazil sneg

»Zelo smo ponosni na našega škofa. Več kot 900 let že imamo faro, zdaj pa smo dobili tako pomembnega človeka na tako pomembni funkciji. Vire za to razstavo smo iskali na različnih koncih: v tisku, po spletu, v literaturi, v veliko pomoč so nam bili ustni viri,« je povedala Mojca Lužar, ki je skupaj z Anico Levstik zbrala material za to bogato razstavo škofovega življenja, nad njeno pripravo je bdela vodja muzeja Ljudmila Bajc. »Navdušil nas je podatek, da se je srečal že s tremi papeži: Janezom Pavlom II., Benediktom XVI. in papežem Frančiškom,« pravi Levstikova. Ob predstavitvi razstave smo izvedeli, da se je Andrej rad družil z vsemi, bil je celo pastir. Posebno vesel je bil, ko je oče kupil traktor in motor, z njim se je odpeljal do Mirne Peči. V šolo je iz vasi hodilo precej otrok. Če je bilo treba gaziti po snegu, je šel Andrej prvi, preostali pa za njim, da je malce uhodil pot in jo mlajšim olajšal. Pri sošolcih je bil priljubljen. »Štiri leta sem ga učila nemščino. Zelo marljiv in bister ter miren učenec je bil, nikoli ni sili v ospredje, do vseh je bil prijazen. Ko je bilo treba znati, je znal. Nanj so ostali lepi spomini, danes pa smo zelo ponosni. Imamo Lojzeta Slaka, Toneta Pavčka, zdaj pa še škofa Andreja Sajeta,« nadaljuje Anica.

Podarili so ga

»Veseli smo, ker se bo vaša umestitev zapisala v zgodovino naše občine in fare. Prav je, da v prostorih naše nekdanje šole, danes muzeju, dajemo pozornost pomembnim Mirnopečanom. Želim vam, da še naprej s tako dobro voljo prihajate med naše ljudi in farane in da še naprej mirno in uspešno krmarite škofijo. V teh časih potrebujemo kdaj kako dobro besedo in usmeritev. Pa da še kdaj iz teh krajev pride kak škof ali pa župnik. Bog vas varuj,« je povedal župan Andrej Kastelic.

»Še danes me večkrat kdo vpraša, kaj je zdaj Mirna Peč pridobila, ker imamo škofa. Pa jim rečem, nič. Ampak smo izgubili. Dali smo ga, podarili smo ga. Ni samo naš, zdaj je tudi vaš,« je malce hudomušno začel domači župnik Janez Rihtaršič, ki je poudaril, da so še kako ponosni, ker je fara dala takega človeka. V svojem nagovoru je omenil duhovnega pisatelja Thomasa Mertona, ki je v knjigi Nihče ni otok zapisal, da smo vsi odvisni drug od drugega, da izkoriščamo svoje priložnosti in iz svojega življenja delamo temelj za delovanje nekoga drugega, ki bo prišel za nami.

Vpisal gradbeništvo

Za konec je zbrane nagovoril škof Saje in razkril še nekaj podrobnosti iz svojega življenja. Tudi to, kaj je sploh želel postati: »Sprva sem se vpisal na gradbeništvo, upiral sem se božjemu klicu.« Priznal je, da ga je božji klic vse bolj vznemirjal, tudi med služenjem vojaščine. »Ta glas je bil močan. Rekel sem: če je to božji glas, se bom odzval. Naredil bom, kar lahko, svoje bo naredil še bog,« je pojasnil.

»Ko je prišel papež Janez Pavel II. prvič v Slovenijo, sem bil tajnik pri nadškofu Alojziju Šuštarju. V času papeževega obiska sem se izselil iz svoje sobe, v njej je spal nadškof, papež pa v njegovi sobi. Ko sem zgodaj zjutraj z organizatorjem papeževega obiska maševal v kapeli, je v stopil papež. Kar otrpnil sem, nisem vedel, kaj naj naredim. Papež je rekel, naj kar nadaljujeva. Letos poleti pa me je navdušil papež Frančišek, ki smo ga obiskali trije slovenski škofi. Kar 45 minut smo se pogovarjali kot stari znanci. Vprašal nas je, kako živimo, kaj delamo, kake težave imamo. Potarnal je, da ga boli noga in da težko hodi. Prijetno srečanje je bilo. Ob tem pa se vidi, da so postali vsi uradniki v Rimu in kardinali bolj normalni. Kot pravi papež Frančišek, treba je med ljudi, jih slišati in videti, kako živijo,« je Saje dodal bistvo, ki se ga mora slovenska Cerkev iz dneva v dan bolj zavedati in delati te korake bližje in bližje človeku. »Sam škof ne more narediti nič,« je dodal za konec, potem pa se še lep čas zadržal med rojaki, nazdravili so in se okrepčali.

Da je bilo poskrbljeno tudi za to, gre zahvala Jelki Krivec in marljivim gospodinjam iz Društva podeželskih žena Mirna Peč, ki so pripravile tudi domače štruklje.