Štirje trboveljski mušketirji pomagali že 77 družinam!

»Na vas se obračam po pomoč, ker sama nisem sposobna financirati tablice ali računalnika.« S temi besedami se je pred nekaj dnevi na štiri dobrosrčne trboveljske prostovoljce, Edisa Jašarevića - Šara, njegovo ženo Ermino Pačavar, Sevludina Abdića - Cula in Tino Čebin, obrnila Mihaela, ki se je znašla v tako težki situaciji, da svoji mladoletni hčerki ne more kupiti računalnika, s katerim bi se, če jeseni zaradi novega koronavirusa ne bi mogla v šolo, lahko normalno šolala na daljavo.

»Zaradi nemogočih razmer, v katerih živiva, si ne morem privoščiti, da bi ji kar koli kupila. Obenem pa si zelo želim, da bi ostala pri takem uspehu, da pokaže svojo nadarjenost in da je lahko otrok,« jim je med drugim še sporočila ter dodala, da bi seveda potrebovala tudi malo hrane. Za četverico, ki zadnje tri mesece in pol v okviru humanitarne neprofitne organizacije Mi Trbovci za Slovenijo na veliko pomaga vsem, ki prosijo oziroma potrebujejo pomoč, ne glede na njihov kraj bivanja, ta prošnja nikakor ni ostala prezrta. Zelo hitro so namreč s pomočjo donatorja deklici pripeljali tablico, kmalu pa bo ta lahko uporabljala tudi računalnik.
 

Domačinki prenovili kuhinjo

Kot nam razloži Jašarević - Šaro, s katerim smo govorili ravno v trenutku, ko je skupaj z Ermino in Sevludinom pomagal obnavljati dom domačinu Dejanu Martinčiču, ki se je prav tako znašel v stiski, so svoje delovanje začeli pred približno tremi meseci in pol, ko je neka ženska iz Sevnice potožila, da je povsem brez denarja in da niti otroku ne more kupiti hrane. Skupaj s preostalimi tremi člani organizacije so začeli zbirati denar in ženski pripeljali paket hrane. Nato pa so se javili še drugi dobri ljudje in začelo se je zbiranje tako denarja kot drugih življenjskih potrebščin, vse od hrane, oblačil do pohištva. Na Jašarevića - Šara so se namreč začeli obračati še drugi ljudje s prošnjami, da potrebujejo pomoč, da nimajo hrane, da so se tudi zaradi invalidnosti znašli v veliki stiski. Doslej so tako pomagali že 77 družinam.

Ermina dodaja, da z možem zelo dobro vesta, kaj pomeni, ko zares potrebuješ pomoč. Še danes sta vsem, ki so jima pred leti na veliko pomagali pri nakupu posebne, obložene postelje za njuno bolno hčerko, zelo hvaležna. »Mi delamo v svojem prostem času. Vse, kar dobimo, damo takoj naprej tistim, ki pomoč potrebujejo,« dodaja Ermina. Da bi bilo res vse transparentno, vse skupaj sproti objavljajo tudi na posebni facebook strani Mi Trbovci za Slovenijo.


»Ali je lahko kaj lepšega, kot da te pokliče gospod iz Litije in pripelje ogromno stvari (hrano, oblačila, obutev in računalnik plus finančno pomoč),« se je dobrotniku iz srca zahvalil Edis. Med drugim tako pomoč zbirajo tudi za avtističnega otroka. Eni od upokojenk pa so oddali podarjeno hojco. Invalidki so povsem na novo uredili kuhinjo, skupaj z novim pomivalnim strojem.

»Najlepša hvala! Zelo sem vesela,« se je vsem donatorjem zahvalila Trboveljčanka. Vse bolj pa, kot dokazujejo tudi najnovejše fotografije, napreduje tudi prenova notranjosti Martinčičevega domovanja. Vse je skoraj pripravljeno na to, da bo v njegovo domovanje spet kmalu pritekla tudi elektrika. Trenutno pa si lahko pomaga s podarjeno solarno lučko.
 

Potrebovali bi skladišče

»Res imamo dobre ljudi okoli sebe,« poudari Ermina, ki ne more pozabiti, kako so jim denar nakazali tudi iz Avstrije, Nemčije pa tudi iz Bosne in Hercegovine. Pravi še, da (kot pove že ime njihove organizacije) pomagajo vsem pomoči potrebnim v drugih krajih po državi. Doslej so tako že obiskali Krško, Prebold, Sevnico, Polzelo pa tudi Ljubljano. Največja težava, s katero se trenutno ukvarja prostovoljna četverica, pa je pomanjkanje prostora za vse darove, ki jih prejmejo.

»Največji problem je prav skladišče,« razloži Edis in doda, da bi bili zelo veseli, če bi jim kdo odstopil kakšen prostor, kamor bi lahko vse skupaj začasno shranili. Potrebovali bi tudi kombi, s katerim bi na primer pohištvo lahko do pomoči potrebnih posameznikov tudi prepeljali. Se pa še zelo zahvaljuje donatorjem, med katerimi so tudi lokalna podjetja in številni posamezniki.


Na naše vprašanje, ali je zaradi novega koronavirusa v kraju zdaj mogoče opaziti več revščine, pa nam Ermina razloži, da ima občutek, da je posameznike prav korona spodbudila, da so se opogumili povedati, da so se znašli v težavah. »Zdi se mi, da jih tega ni več sram priznati,« še sklene sogovornica.