Štab Loške republike kar v vaški gostilni

LJUBLJANA – Pred sto leti, 29. oktobra 1918, je 30.0000-glava množica na Kongresnem trgu v Ljubljani pozdravila konec prve svetovne vojne in ustanovitev nove države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS); takrat smo se Slovenci, pa čeprav le za 33 dni, prvič organizirali kot narodna skupnost. Na omenjenem shodu niso bile videne in slišane le narodnorevolucionarne in meščansko-demokratične parole, ampak tudi tiste, ki so bile obarvane s socialnim in puntarskim značajem.

Ljudske množice preprosto niso želele več živeti po starem. Vzneseni z idejami oktobrske socialistične revolucije, ki so se v tistem času bliskovito razširjale po svetu, so se že mesece pred tem vrstili stavke, demonstracije, shodi, na katerih so zahtevali predvsem mir in republiko. Bilo je kar nekaj naših rojakov, ki so bili v ruskem ujetništvu, doživeli boljševiško revolucijo in v njej celo sodelovali. Ob razpadu Avstro-Ogrske so naše nezadovoljno ljudstvo že kmalu navdušili in opogumili z revolucionarnimi idejami.

V slovenskih krajih je že dolgo vrelo. Delavski in kmečki živelj sta bila povsem na dnu. Napočil je čas, ko so hoteli ljudje s sebe vreči vse, kar jih je tiščalo in o čemer so mislili, da jih tišči. Hoteli bi se maščevati za vse preživete krivice in ponižanja. Situacija za socialni prevrat je bila resnično ugodna.

V takšnem vzdušju je obubožan narod takoj po koncu prve svetovne vojne vzel stvari v svoje roke. Čemur je sledilo obdobje popolnega kaosa, nepokorščine in vznikanja številnih mikrorepublik. Slovenija, sploh širša Dolenjska, je postala prepredena z enklavami, v katerih Državi in potem Kraljevini SHS v določenem trenutku ni uspelo obvladovati položaja.
 

Viniška republika

Začelo se je že 1. novembra, ko je množica pred 87-letnim Juretom Pavlešičem iz Perudine prisegla Viniški republiki, hkrati pa odstranila vse znake meščanske državne vladavine. Odtlej je neprenehoma brbotalo. Sprva pasivni odpor, ki ga je vodil Peter Balkovec, je šel celo tako daleč, da kmetje niso dovolili otrokom v šolo, kaj šele, da bi služili vojaščino v kraljevi vojski.

Tempirana bomba je v Vinici počila, ko je viniški župan 21. aprila 1919 pred cerkvijo javno pozval, naj podpišejo prošnjo za gradnjo železnice Črnomelj–Vinica–Ogulin. Ko se je slednjič odločil, da bo kar sam podpisal, so ljudje znoreli. Kričali so, da izrablja oblast, vzklikali, »mi hočemo republiko«, 150 kmetov je še tisto popoldne odstavilo župana in izvolilo svoje ljudi s Francetom Vlahovičem iz Vinice na čelu. Oblast so imeli v rokah vse do 25. aprila, ko je v Vinico vdrla srbska vojska, pri priči zadušila in obsodila viniški upor.

Kmečki upor na Krškem polju se je zgodil še tisti dan, ko so Belokranjci prisegli Viniški republiki. V Cerkljah ob Krki se je v gostilni zbralo okoli 30 vojnih beguncev in kmetov s Krškega polja, ki so zatem napadli orožniško postajo in razorožili orožnike. V naslednjih štirih dneh so z razorožitvami za nekaj dni zagospodarili še na Čatežu pri Brežicah in v Kostanjevici. Po Krškem polju je bilo napeto do poletja 1919.

Četrtega novembra 1918 so rudarji in kmetje pregnali uradnike tudi iz uprave senovškega rudnika. Naslednji dan je okoli 50 oboroženih civilistov odkorakalo še v Brestanico, pregnali so orožnike in vdrli v trgovino osovraženega župana Preskarja. Grajski gozd v Globokem je z njihovo pomočjo postal za nekaj dni lova prost. Vstaji na Blokah in v Sodražici pa sta trajali od 6. do 11. novembra in prav tako zahtevali odstavitev obeh županov.
 

Svobodna republika Gorjanci

Tudi v Semiču so kmetje napadli orožniško postajo in pregnali orožnike. Zatem so odstavili še klerikalnega župana Jakoba Pluta in na njegovo mesto izvolili podžupana Jožeta Mihelčiča. Šele maja 1919 je 365-glava vojska ta upor zajezila.

V gorjanskih vaseh okoli Velikega Bana so imeli kmetje, ki niso bili zadovoljni z novo oblastjo, že novembra svojo republiko, v katero oblastniki dolgo niso vtaknili svojega nosu. Bili so vojaško odlično organizirani. Šele čez več let je žandarjem v pravi ofenzivi uspelo zasesti Ban in končno razorožiti gorjanske kmete.

Rudarji, delavci in vojaki so 10. novembra 1918 nameravali oklicati samostojno Kočevsko. Oboroženi so bili s 384 puškami. Njihovo nakano so naglo in brutalno zadušili, pri čemer je umrl tudi strojevodja Ferdinand Fink. Tudi v Prevaljah na Koroškem so 28. novembra 1918 delavci začasno prevzeli krajevno oblast.
 

Kandijska in Loška republika

Sedlar Jože Pirnar in njegov brat Tone, tesar, ki je v Rusiji doživel oktobrsko revolucijo, oba z Broda pri Kandiji, sta skupaj s kovačem Ivanom Florjančičem z Malega Slatnika vzdignila prebivalstvo od Potovega Vrha, Novega mesta do Vavte vasi. Razkurilo jih je, ker je občinska oblast 22. decembra 1918 razglasila zvišanje davčnih doklad, ki jih je župan Kandije Josip Žurc predpisal samo zato, da bi na občane preložil primanjkljaj zaradi propadlega posojila. Župana so pri priči odstavili, na njegovo mesto pa postavili Jožeta Pirnarja, obrambo republike je prevzel njegov brat. Revolucionarna oblast v Kandiji je bila zadušena 4. januarja. Po kandijskem zgledu so bile od 31. decembra do 4. januarja tudi Dolenjske Toplice v rokah ljudske oblasti.


Jakob Štorek in Jožef Gorše pa sta bila tista upornika, ki sta one dni sodelovala pri ustanovitvi Loške republike. »Doma smo se srečali z vrstniki, ki so se vrnili iz ruskega ujetništva. Pripovedovali so nam o revoluciji, in tudi mi smo jo začeli,« je pripovedoval Gorše. »Žandarje smo pregnali 17. novembra in ustanovili Loško republiko! Vdrli smo v snežniški grad in izpraznili žganjeteko, ki je hranila več kot 800 litrov žganja, za nameček sem kot mesar zaklal še 12 glav grajske živine, meso pa porazdelil med soborce za Loško republiko. Štab republike je bil kar v vaški gostilni.« Njihov upor je 24. novembra zadušila stotnija vojakov. »Vse, ki smo sodelovali pri prevratu, so ali pozaprli ali vpoklicali v Maistrovo vojsko.«


Pooktobrsko vrenje med kmečko in delavsko revščino s svojim vrhuncem v Murski republiki, ki pa takrat še ni bila del Države SHS, je trajalo polnih sedem mesecev. Možnosti za dokončno revolucijo so propadle, saj ni bilo stranke, ki bi številna žarišča povezala, zagrabila in vodila.