Plečnik je stavil na domače delavce (FOTO)
Pred dnevi so v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) odprli razstavo Plečnikova knjižnica: ustvarjena za vse čase, ki predstavlja zgodbo in zgodovino knjižnice v Turjaški ulici, ene najbolj edinstvenih knjižničnih stavb na svetu.
Razstava skozi Plečnikove načrte, pisma, fotografije, časopisne članke in druge dokumente razkriva prizadevanja, načrtovanje in gradnjo nove knjižnice, za katero je sam mojster leta 1933 zapisal, da je »knjižnica nekaj, kar ni važno samo za nas, ampak prav za vsakogar in za vse poklice enako. V knjižnico bi hodili vsi sloji po svoje navdihovanje, svoje zveličanje. To je nekaj, kar je ustvarjeno za vse čase. Zato ni noben napor premajhen.«
V knjižnico so se vselili leta 1941, na predvečer vojne. Kot smo izvedeli na razstavi, knjižnica še ni bila končana. Zlasti je manjkalo pohištvo. Bila je opremljena direktorjeva soba in nekaj pisarn ter v današnji čitalnici so bile na stenah lesene police. Hiteli so zato, ker so se bali, da bi se vanjo vselila okupacijska oblast, katera koli že. Trik je uspel in knjižnica je vojno preživela. V primeru, da bi bila v njej vojaška komanda, bi bila zagotovo tarča zaveznikov. Knjižnico ali kar slovenski tempelj, kot jo je imenoval Plečnik, so zgradili v pičlih štirih letih. Ban Marko Natlačen je konec leta 1936 na mestu postavil temeljni kamen in naslednji dan so začeli kopati za temelje.
Kamen Podpečan
Plečnik je o nacionalni knjižnici razmišljal že od sredine dvajsetih let. Spomnimo, da smo Slovenci svojo univerzo dobili po prvi vojni leta 1919, se pravi v novi državi kraljevini Jugoslaviji. Same narodne knjižnice pa nismo imeli, kar je pogoj za suvereni narod. In tako je gledal Plečnik. V njej ni videl le zgradbe, namenjene hrambi, izposoji knjig in študiju, temveč jo je dojemal kot tempelj znanja, duhovnosti in tudi umetnosti naroda.
Plečnik pa je bil še v nečem edinstven in zgled za vse večne čase. Bil je svetovljan, študiral na Dunaju, kjer bi lahko ostal in si ustvaril svetovno kariero. A bil je Slovenec, neomajen v prepričanju, da mora biti nova knjižnica produkt domačega znanja, dela in materialov, ki izhajajo iz lokalnega okolja. Delo je tako zaupal lokalnim mojstrom obrtnikom, na delovišču so zaposlovali domače delavce, temeljni in najbolj prepoznaven gradnik knjižnice pa je znameniti kamen Podpečan, marmor temno sive in črnkaste barve, ozaljšan z belim školjčnim okrasjem fosilov, kar mu daje posebno žlahtnost in brezčasno lepoto. Mineralov kamnolom, v katerem so v 20. stoletju nalomili največ Podpečana, je danes spomeniško zaščiten, znameniti podpeški apnenec pa se uporablja le še za sanacije objektov, kot je NUK.
Avtorji razstave so dr. Damjan Prelovšek, priznani umetnostni zgodovinar, ki sodi med največje poznavalce Jožeta Plečnika, prof. mag. Tadej Glažar, prodekan Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, in Žiga Cerkvenik (NUK), oblikoval jo je Maj Blatnik (NUK). Na ogled bo do 12. novembra, vsak dan od ponedeljka do petka med 10. in 18. uro, ob sobotah med 9. in 18. uro.
Kot je ob odprtju razstave povedal eden od avtorjev, zgodovinar, plečnikolog dr. Damjan Prelovšek, je Plečnik NUK zasnoval v okviru najsodobnejših arhitekturnih smernic takratnega časa. »Kot študent slovitega prof. Otta Wagnerja na Dunaju je knjižnico zasnoval na podlagi dveh elementov; tkanine in keramike. Uvodno stopnišče ima na robovih zarezo, tako imamo občutek, da hodimo po preprogi. Glavni vhod deluje kot zavesa, zunanjost stavbe pa je oblekel v tako imenovani fasadni plašč, kar je uporabil že pri ustvarjanju Zacherlove hiše v središču Dunaja.« Hkrati pa je Plečnik za okras notranjosti, kot rečeno, izbral kamen iz kamnoloma v Podpeči. Na stavbo pa je »obesil« angleška okna.
Bogata zbirka
Čitalnica z velikimi zelenimi namiznimi lučkami, ki so videti kot veliki klobuki gobana, je še danes originalna, kot so jo opremili po vojni. Po besedah dr. Ines Vodopivec, pomočnice ravnatelja za vodenje strokovnega dela v knjižnici in članice sveta Europeane, Digitalne knjižnice Evrope, imajo trenutno 176 študijskih mest. »Premalo, saj je čitalnica vseskozi zasedena.« In kako bogata je naša nacionalna knjižnica? Bolj kot lahko sami dojamemo. »Danes imamo v njej okoli tri milijone knjig, dokumentov, zapisov, z eno besedo knjižničnih enot. Od tega imamo že okoli milijon digitalno dostopnih na Digitalni knjižnici Slovenije,« je pojasnila Vodopivčeva in dodala, da smo po številu digitalnih enot glede na število prebivalcev na visokem četrtem mestu v Evropi. »Na Dunaju imajo denimo dvanajst milijonov enot, a so nekajkrat večji in imajo drugačno tradicijo.« Danes ima NUK 25.000 posameznih spletnih uporabnikov in še vedno množico obiskovalcev. »Predvsem zadnjih šest let fizični obiski upadajo, kar je logično, saj je vse več materialov digitaliziranih.«
3 milijone knjig, dokumentov in zapisov je danes v njej.
Na razstavi je dokumentirana tudi nenavadna in precej bizarna nesreča, ki je stavbo zadela leta 1944. Na streho se je namreč zrušilo manjše italijansko poštno letalo, pri čemer je bila povsem uničena Velika čitalnica, v kateri je zgorelo 50.000 knjig. V tragični nesreči so življenje izgubili posadka letala in en obiskovalec knjižnice, ki je bila zaradi mraza nekaj dni ravno zaprta in je bilo na srečo v njej le malo ljudi. In tako kot pri gradnji so pohiteli tudi s prenovo čitalnice in knjižnica je še isto leto septembra ponovno odprla vrata.
