Ognjemet za dvakratno prvakinjo: Že odkar je korona, nisem bila na veselici (FOTO)
Ob popoldanskem prihodu v Polhov Gradec so imeli člani številnih gasilskih društev skrbne priprave na pozdrav dvakratne olimpijske prvakinje Urše Bogataj, ki biva dobesedno za prvim polhograjskim ovinkom: skrbno so privijali cevi ter pripravljali špalir, skozi katerega se je nekaj ur kasneje s sotekmovalkami in drugimi člani ekipe pripeljala na parkirišče osnovne šole.
Tam so domači heroinji pripravili sprejem, ki mu tod naokoli še ni bilo para. In verjetno ji še nikoli ni bilo prijetneje priti na šolsko dvorišče kot včeraj.
Polepljena šolska okna
Seveda niso čakali le otroci – ti so šolska okna polepili s pozdravi svoji vzornici –, ampak praktično cela Uršina vas Briše, pa domačini iz Polhovega Gradca ter drugih okoliških krajev. V skupini ljudi v narodnih nošah smo opazili nekdanjo poslanko Mojco Kucler Dolinar, godba Dobrova Polhov Gradec je opravila še zadnjo generalko, na ozvočenju pa so zadonele domače pesmi s prevladujočimi vižami Avsenikov in Modrijanov. To, kar je bilo zelo nenavadno za slovenska slavja, je bila odsotnost alkohola. Doneli pa so tudi zvonovi na cerkvah.
Hvala vsem, že odkar je korona, nisem bila na nobeni veselici.
Tam sta bila tudi Uršina oče in mama Matjaž in Irena Bogataj, ki si nista mogla niti za hip oddahniti od številnih stiskov rok in toplih besed, ki so jima jih namenili krajani in znanci. Matjaža smo pocukali za rokav, ali so se že sešli s hčerjo, odkar je dvakratna olimpijska prvakinja: »Včeraj se je malo oglasila za ene pol urice, šli smo ponjo v Ljubljano. Bila je malo doma: zmatrana, ampak prijetno utrujena.« Toda za nosilce kolajn ne bo počitka, razkrije: »Kolikor slišimo, imajo pester urnik, tudi danes so ga imele. Čakajo jih intervjuji, snemanja, sprejem v Kranjski Gori.«
Kdaj se bo evforija polegla? »Potem ko se začnejo treningi,« pove Uršin oče z nasmehom, preden ga naslednji domačin potreplja po rami in mu čestita.
Dan je že ugašal, ko so z odra naštevali tekmovanja in dosežke Uršine kariere, domačini pa so domiselno prek drona s kamero prenašali prihod kratke kolone vozil, v enem se je pripeljala zlata Bogatajeva. Kot zanimivost so omenili, da je bila tudi ona med poletnimi nosilci olimpijskega ognja, na zimski olimpijadi ji je pripadla popolnoma druga vloga.
Ko so gasilski curki naredili špalir na poti, so se tudi ob šoli godbeniki ter narodne noše postrojili v vrsto, v publiki pa je bil tudi vodja Čukov Jože Potrebuješ z ženo Andrejo, ki ima z Bogatajevimi svojo vez: »Mi smo tukaj domačini, Andreja je bila soseda njenih staršev, tako da smo praktično domači.« Seveda so tudi pri Potrebuješevih spremljali olimpijske sanje, za Uršo so še posebno veseli: »In glede na njeno poškodbo … še jaz sem mislil, da je ona že nehala, zdaj pa tako presenečenje za občino in vse domačine,« je bil navdušen Potrebuješ.
Pomembne so še druge stvari
Potem so prišle skakalke z Uršo in Niko Križnar na čelu: težke medalje so se pozibavale, ko so s počasnimi koraki hodili proti odru, medtem ko so navijači vihteli slovenske trobojnice in zelene zastavice. Videli je bilo tudi široki nasmeh Križnarjeve, ki je svoji najboljši prijateljici rekla: »Urša, vidiš ti to?« Urša je videla, najprej se je zahvalila.
»Hvala vsem, že odkar je korona, nisem bila na nobeni veselici,« je pobrala prvi aplavz, preden je nadaljevala: »Hvala, brez vas ne bi bilo sploh mogoče kaj takega. Ne vem, kaj se dogaja.« Nato pa je sledilo presenečenje, ko je na besede voditelja sprejema Uroša Bitenca: »Niso bile to zadnje olimpijske igre…« odvrnila: »Z moje strani so bile zadnje. V življenju so še druge stvari, ki so pomembne. Da se bo takole izšlo, nisem pričakovala, ampak prav hudo dolgo tudi ne bom več skakala.« Nadaljevalo se je s presenečenji od torte do šopkov, z ogromno slovensko zastavo pa Ravbarji, ki so zagodli, dekleta pa so se lahko prepustila polkam in valčkom. Zaslužile so si domače slavje.
