Oče Milan s sedmimi, sin Leon pa s petimi leti na Triglav

Ljubljana • Zgodba Milana Šinkovca iz Komende o tem, kako je na našega očaka popeljal svojega petletnega sina, je zadnja, preden se bo natečaj Prvič na Triglav z bogatim nagradnim skladom iztekel. Upoštevali bomo vse zgodbe, ki bodo na naslov Turizma Bohinj prispele do nedelje, 26. avgusta (do polnoči), vključno s tistimi, ki bodo imele žig oddaje do polnoči na ta datum. Dragi bralke in bralci, še nekaj dni časa imate, da zapišete prvo izkušnjo z osvajanjem naše najvišje gore, ki letos praznuje 240 let prvega pristopa!

Milan Šinkovec: Kakšen podvig smo naredili!

Ko sem v Slovenskih novicah prebral članek o natečaju Prvič na Triglav, so moje misli takoj odplavale v leto 1977: takrat sem imel sedem let, ko me je moj zdaj pokojni oče, izjemen planinec, peljal na Triglav. Moje doživetje iz otroštva sem letos avgusta prenesel v sedanjost. Vlogo otroka sem zamenjal za vlogo očeta, ki na vrh našega očaka vodi pet let in pol starega sina Leona.


Kot vodnik PZS imam veliko izkušenj z vodenjem v gore. Verjetno se mnogi sprašujejo, kakšen smisel je tako majhnega fanta postaviti pred preizkušnjo hoje od 12 do 14 ur po soncu, da se bo potem lahko njegov oče pobahal naokoli, da je on zaslužen za podvig. Jaz na to gledam z drugega zornega kota. Sina ne bom nikoli za vsako ceno silil v nekaj, kar mu ne paše. Če pa bo kazal toliko volje in energije kot sedaj, mu bom z veseljem pomagal.



Takole je potekal naš vzpon 6. in 7. avgusta letos. Za pomoč sem prosil prijatelja in gorskega vodnika Robija. V ponedeljek zgodaj zjutraj, ko je bil še mrak, smo prispeli na Pokljuko, naše izhodišče, ter krenili proti planini Konjščica in naprej proti Vodnikovemu domu. Po malici in počitku smo se odpravili naprej. Čim prej smo hoteli doseči Kredarico, saj temni oblaki niso bili vzpodbudni. Leona pa niso prav nič motili. Zabaval naju je celo pot. V planinskem domu smo si privoščili obilno malico. Z Leonom sva se odpravila spat takoj, ko se je zvečerilo.


Zjutraj sva z Robijem pripravila vse za varen vzpon. Kako drugačna oprema, kot sva jo z mojim očetom uporabljala ob mojem prvem vzponu. Čelada, samovarovalni komplet, vponke, dodatna vrv ... Robi je bil prvi vodnik, midva z Leonom sva mu sledila. Skoraj neverjetno se mi zdi, da smo napredovali tako hitro. Leon je brez vsakega strahu premagoval ovire. Po dobri uri smo uzrli Aljažev stolp. Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje tako vesel kot tisti trenutek, ko sem svojemu sinu čestital za ta podvig. Sledila sta krst in fotografiranje, potem pa malica. Sestop v dolino je potekal brez težav, ob sedmih zvečer smo prišli do izhodišča in se vrnili domov.


Šele naslednji dan, po prespani noči, sem dojel, kako velik podvig smo naredili. Kako vztrajen in poln energije je moj sin. Za pomoč in moralno podporo se najlepše zahvaljujem Robiju.

Verjamem, da bomo vsi trije, skupaj in vsak sam, osvojili še veliko vrhov.