Ob Juliji še Jerica, Johana in Zalika

KRANJ - O Francetu Prešernu je bilo menda že skoraj vse povedano in napisano, predvsem pa se je med šentflorjanskim ljudstvom zakoreninila fama, da je bil pesnik predvsem ne(i)zmeren ljubitelj nežnega spola in tekočih zadev. Tako je zapisal pokojni kamniški akademski slikar Dušan Lipovec.

S poštno kočijo k ljubimki

Malokdo ve, da je na kamniških Žalah pokopana ena izmed njegovih simpatij, ki ga je baje vroče ljubila do konca življenja. »Obstajajo zapisi, da je omenjena gospa tri poletja preživela v Kamniku, kjer je imel njen mož hišo,« je zapisal Lipovec. »Ker pa je bil France Prešeren radoživ možak, bi hipoteza, da je obiskal to gospo v Kamniku, zdržala nasprotne trditve, še posebno če vemo za podatek, da je namreč ista gospa obiskala že bolnega Prešerna v Kranju, o čemer tudi poročajo pisni viri. Z malo domišljije si lahko predstavljamo, kako je zaljubljeni France, hrepeneč po posteljnih radostih, romal nekaj ur po prašnih cestah, ves preznojen v poletni pripeki, s poštno kočijo v Kamnik.«

Ta gospa, ki naj bi vse življenje hrepenela po Francetu, je bila Jerica Podboj, poročena Moline. Rojena je bila 15. marca 1824, umrla pa 9. januarja 1851 tako rekoč v cvetu mladosti. Z enega izmed oken Prohinarjeve graščine v Kamniku je Jerica Podbojeva vzdihovala in zrla proti Kranju, kjer je pesnikoval France Prešeren.

O tem pripoveduje Milica Glušičeva, ki je bila velika ljubiteljica njegovih pesmi: »Naša hiša na Šutni (današnja ulica Na produ) je bila last Williama Molineja, tovarnarja iz Ljubljane. Oče moje mame Franc Prohinar je bil pri Molineju v službi ter jih je vse osebno poznal.«

Tudi sama zbolela

Kot je povedala Milica Glušičeva, je Podbojeva Jerica iskreno in vroče ljubila Prešerna ter že takrat tiho trpela, ko je oboževal Julijo in imel razmerje z Ano Jelovškovo. »Ta tiha odpoved je bila zanjo največje trpljenje,« pravi Glušičeva. »Ker ji je mati branila Prešerna, neprestano pa vsiljevala bogatega Davida Molineja, je naposled klonila ter se z njim poročila 25. julija 1842 pri frančiškanih v Ljubljani. Zakon z Davidom Molinejem ni bil srečen, ker je Jerica še vedno tiho ljubila Prešerna. Življenje je bilo ena sama velika žrtev. Z možem je imela dve hčerki, Izabelo in Gertrudo. Mamin oče mi je pripovedoval, da je imela vedno solze v očeh. Z otroki se je umaknila na travnik, kadar je mož prišel iz Ljubljane. Kmalu je zbolela – bila je bolna na pljučih. Hodila je tri leta na zdravljenje v našo hišo. Z možem je živela v Gorici. Za tri poletja je prišla v Kamnik na zdravljenje, s sestro Beti Kögl pa je obiskala že bolnega Prešerna v Kranju. To je bilo menda leta 1848. Takrat je bila že sama bolna ter se je večkrat izrazila, »da ako umrje, hoče biti pokopana v Kamniku – blizu Prešerna, in ne v Gorici«.


»Po maminem pripovedovanju je Jerica umrla v Gorici na Pittonigasse 611 ter je bila prepeljana v Kamnik, kjer je dva dni ležala v stanovanju v naši hiši,« pripoveduje Milica Glušičeva. »Pokopana je na Žalah, pokopal pa jo je takratni kaplan Blasius Merwitz. Imam še njeno luč, leščerbo in knjigo. Po njeni smrti je hodil mož, ki jo je blazno ljubil vse življenje, vsako soboto s kočijo iz Ljubljane na grob ter se vračal z njega v poznih jutranjih urah. Večkrat sta se pogovarjala z očetom moje mame o pokojnici. Zadnje leto je Moline večkrat pravil, da se čuti bolnega in da se bo preselil iz Ljubljane. Ko je bil zadnjikrat v Kamniku, je bil vso noč na Jeričinem grobu ter je izročil očetu moje mame krasen prstan v znak hvaležnosti. Rekel je: 'To vam dajem v spomin na svojo dobro in drago ženo ter name.'« Postavil ji je nagrobno ploščo, pritrjeno na pokopališki zid, ki pa je bil pri razširitvi pokopališča podrt.

Urška je bila najprej Zalika

Druga predstavnica lepšega spola, ki posredno povezuje Franceta Prešerna s Kamnikom, je bila gospa Johana Wohlmuth, poročena Zadnikar (pozneje zapisano kot Sadnikar), rojena 28. avgusta 1826, umrla pa leta 1918 v visoki starosti 92 let. Nekdanja gostilna Pem na Glincah v Ljubljani, v katero je pesnik rad zahajal, je bila last njenega očeta Maksa Wohlmutha. Med vsemi petimi hčerami je France menda najrajši videl in ogovarjal prav Johano, ki ji je posvetil številne pesmice, te so se žal izgubile. Torej, Prešeren je oboževal mlado Johano. Ko se je rodila, je imel mladi France že krepkih 26 let.

Omenimo še eno Prešernovo simpatijo. To je Zalika Dolenc, gostilničarjeva hči, ki je bila rojena leta 1804 in umrla leta 1882. Dolenc je imel gostilno v predmestju Ljubljane, kamor je Prešeren rad zahajal še v študentskih letih. Po opravljeni diplomi se je vrnil v Ljubljano, kjer se je resno zanimal za Dolenčevo Zaliko, a ga je ta zavrnila. Kot pravijo poznavalci, je odmev neuslišane ljubezni čutiti v baladi Povodni mož. Prešeren je v prvotni izdaji pesmi pisal o Zaliki, pozneje, ko jo je priredil za izdajo Poezij, pa je Zaliko preimenoval v Urško. Tudi v pesmi Dekletom je imel v mislih »prevzetno« Zaliko.