POLETJE S SLOVENSKIMI NOVICAMI
Napitke bo delil tudi s kegljaškimi kolegi
Dolgoletni naročnik Novic Rušan Drago Tarkuš je poslal kar dva kupončka. S prijatelji bo nazdravil na tekmi za državno prvenstvo v kegljanju za upokojence.
Odpri galerijo
Prvič sem dobil večjo nagrado, ki me je presenetila in razveselila, je bil ob našem obisku vzradoščen Drago.
Da nagrade iz akcije Poletje s Slovenskimi novicami nimajo vnaprej izbranih dobitnikov ter da jih lahko zadenejo vsi bralci Novic, od kmetov do direktorjev, od podjetnikov do dijakov, od politikov do šolnikov, od delavcev do upokojencev, od študentov do akademikov in umetnikov, potrjuje zadnji primer s štajerskega konca.
Upokojenec Drago Tarkuš iz Ruš, ki stanuje v večstanovanjskem bloku tik ob reki Dravi, je namreč nekoč mislil, da so večje nagrade namenjene višjim slojem, a se je zdaj prepričal, da ni tako. Še več, tokrat ga je še posebno presenetilo, da je bil izbran po samo dveh poslanih kupončkih. »Prejšnja leta sem pošiljal kupone vsak dan, a nisem dobil ničesar, tokrat pa so me že takoj izžrebali. Zelo sem vesel, da sem enkrat v življenju dobil večjo nagrado, saj doslej nisem bil deležen česa takega. Včasih sem dobil kaj manjšega, zdaj pa tako bogata nagrada.
Da ne bo pomote, hvaležen sam Novicam tudi za lonček, ki sem ga nedavno prejel ob 30-letnici časopisa,« nam je razlagal Drago, ki očitno zdravo živi, saj je vseskozi v gibanju, se rekreira in druži.
Tudi večina napitkov, ki jih je prejel, bo poleg za praznovanje rojstnega dneva, ta je 15. avgusta, šla za prijatelje, s katerimi se največ druži na kegljišču. »Tako je. Kmalu pripravljamo izločilno tekmo za državno prvenstvo v kegljanju za upokojence. In takrat se bomo odžejali z napitki iz mojega nagradnega paketa. Gotovo bodo prijatelji iz upokojenskega društva veseli in zadovoljni, enako kot sem jaz,« pove 75-letnik in dodaja, da kegljanje in delovanje v Društvu upokojencev Ruše ni edino, kar mu krajša dneve. Najraje se sprehaja in udeležuje različnih pohodov, pa tudi, ko gre za razvedrilo, mu nič ni tuje.
Naš tokratni nagrajenec, ki je rojen neposredno po 2. svetovni vojni v Pekrah, je pokojnino zaslužil v mariborskem Ferromotu, kjer je bil skladiščnik. Upokojil se je pred petnajstimi leti in se takrat preselil v Ruše, kjer živi sam. Že pred dvajsetimi leti mu je namreč umrla žena, ki je bila stara 53 let. Posebej je vesel, če ga obiščejo sin Davorin in vnuka, čeprav nikoli ni osamljen, ker ima veliko prijateljev.
Hvaležen sam tudi za lonček, ki sem ga prejel ob 30-letnici časopisa.
Upokojenec Drago Tarkuš iz Ruš, ki stanuje v večstanovanjskem bloku tik ob reki Dravi, je namreč nekoč mislil, da so večje nagrade namenjene višjim slojem, a se je zdaj prepričal, da ni tako. Še več, tokrat ga je še posebno presenetilo, da je bil izbran po samo dveh poslanih kupončkih. »Prejšnja leta sem pošiljal kupone vsak dan, a nisem dobil ničesar, tokrat pa so me že takoj izžrebali. Zelo sem vesel, da sem enkrat v življenju dobil večjo nagrado, saj doslej nisem bil deležen česa takega. Včasih sem dobil kaj manjšega, zdaj pa tako bogata nagrada.
Da ne bo pomote, hvaležen sam Novicam tudi za lonček, ki sem ga nedavno prejel ob 30-letnici časopisa,« nam je razlagal Drago, ki očitno zdravo živi, saj je vseskozi v gibanju, se rekreira in druži.
Aktiven upokojenec
Tudi večina napitkov, ki jih je prejel, bo poleg za praznovanje rojstnega dneva, ta je 15. avgusta, šla za prijatelje, s katerimi se največ druži na kegljišču. »Tako je. Kmalu pripravljamo izločilno tekmo za državno prvenstvo v kegljanju za upokojence. In takrat se bomo odžejali z napitki iz mojega nagradnega paketa. Gotovo bodo prijatelji iz upokojenskega društva veseli in zadovoljni, enako kot sem jaz,« pove 75-letnik in dodaja, da kegljanje in delovanje v Društvu upokojencev Ruše ni edino, kar mu krajša dneve. Najraje se sprehaja in udeležuje različnih pohodov, pa tudi, ko gre za razvedrilo, mu nič ni tuje.
Nahrbtnik Novic bo, ko ga sprazni, dobrodošel za pohode. FOTOGRAFIJI: Oste Bakal
Naš tokratni nagrajenec, ki je rojen neposredno po 2. svetovni vojni v Pekrah, je pokojnino zaslužil v mariborskem Ferromotu, kjer je bil skladiščnik. Upokojil se je pred petnajstimi leti in se takrat preselil v Ruše, kjer živi sam. Že pred dvajsetimi leti mu je namreč umrla žena, ki je bila stara 53 let. Posebej je vesel, če ga obiščejo sin Davorin in vnuka, čeprav nikoli ni osamljen, ker ima veliko prijateljev.
