Kovšca ima puške, nima pa lovske sobe. Razkril je, kateri plen mu je najbolj zanimiv
Lovska zveza Slovenije (LZS) je kompleksen sistem z veliko notranjo raznolikostjo. Združuje 448 članic, od tega je 411 lovskih družin, upravljavk lovišč. Skupno število članov je 20.000, povprečna starost slovenskega lovca je 56 let.
Čeprav so med članicami precejšnje razlike, tako v potencialih lovišč, številu članov, vpetosti v lokalno okolje, lovski infrastrukturi pa tudi v odnosih z javnostjo, ostaja LZS izjemno trdoživ ekosistem. Od 15. januarja mu bo poveljeval nov predsednik, 58-letni Alojz Kovšca.
Najprej je padel srnjaček
Nekdanjega predsednika državnega sveta je z lovsko bratovščino seznanil svak Franc Primc, po domače Čebron iz LD Zemon. »Bilo je še v času rajnke države, ko sem bil še kadet na vojaški akademiji,« se je spominjal Kovšca. Njegova strast do lova pa je morala vseeno še malo počakati: lovsko pripravništvo in posamezne strokovne izpite je opravil v LD Zemon, zaključni izpit pa v LD Kozlek, Ilirska Bistrica, in sicer leta 2006.
Alojz Kovšca
»Lovci se še kako zavedamo tudi korenitih posegov v naravno okolje, ki se dogajajo pod pokroviteljstvom Sklada kmetijskih zemljišč. V zadnjih nekaj letih je bilo stimulirano s subvencijami občutno krčenje površin za pašo divjih živali. Tudi na območju moje matične lovske družine so bile ograjene velike površine gozdnih robov in travnikov. Kjer se je poprej prosto pasla divjad, ki so jo zveri lahko lovile za hrano, se danes za električnimi ograjami pase drobnica in govedo. Zato da so bila učinkovito počrpana evropska sredstva in da so lahko eni kmetje prejeli subvencije za vzpostavitev pašnikov, bodo drugi kmetje trpeli škode po divjadi na obdelovalnih površinah, tretji pa škode na živini po zvereh.«
Še živo se spominja svojega prvega ulova, bil je to srnji mladič, ki ga je ob reki Reki uplenil pod nadzorom lovskega mentorja Viljema Štefančiča, »s katerim sva bila sošolca v osemletki, prijatelja pa ostala vse do današnjega dne«!
Pri Kovšci doma, v Račni pri Grosupljem, sicer ne boste videli prav nobene lovske trofeje, ki bi bila izpostavljena in s katero bi se šopiril. »Mogoče pa si po upokojitvi le uredim lovsko sobo,« je premišljeval.
Najprej si bo treba izboriti zemljišča, ki so v lasti lovskih družin in se jih želi polastiti Sklad kmetijskih zemljišč.
»V omari hranim namreč eno jelenovo rogovje, vredno bronaste medalje, pa ene lepe merjaščeve čekane in še dve rogovji srnjaka.« Trofeje mu niso nikoli veliko pomenile. Neprimerno več mu pomeni prvinski nagon pri lovu na zalaz in natančen strel v težavnih razmerah ali na večjo razdaljo. »Nekaj, česar ne zmore vsak, nekaj, kar te navdaja z občutkom zmage. Kot plen pa mi je vseeno najbolj zanimiv divji prašič, nekronani kralj slovenskih divjih živali: lov nanj zahteva obilo taktičnega razmišljanja in veliko lovske spretnosti.«
Ne filozofirajo
Slovensko krajino z nešteto rodovitnimi polji, gorskimi pašniki, negovanimi gozdovi, poljskimi in gozdnimi potmi, mostovi ter brvmi čez hudournike in potoke so ustvarili in ohranili, ne samooklicani naravovarstveniki, pač pa številni rodovi kmečkih družin, ki so z ravnanjem po zdravi kmečki pameti previdno jemali iz narave in ji sorazmerno vračali. S trdim garanjem in marsikdaj s kljubovanjem nespametnim odločitvam oblasti so prav kmetje oblikovali današnjo podobo zelene Slovenije.
56 let je povprečna starost naših lovcev.
Še kako pomembno vlogo pri tem so imeli tudi lovci, ki so imeli že od nekdaj ključno vlogo vmesnikov v sobivanju ter razsodnikov v konfliktih med našimi predniki in divjadjo, ki je povzročala škodo na poljih in v gozdovih.
»In prav ta vloga lovcev se do danes ni spremenila, dvomim, da se bo sploh kdaj,« je premišljeval Kovšca, v tistem pa s prstom pokazal na sodobno družbo, ki je postala kljub obilju dostopnih znanj in informacij nenadoma tako naivna, da je začela verjeti samooklicanim varuhom tega ali onega, ni pa podvomila o njihovi znanstveni objektivnosti in njihovih osebnih interesih.
»V nasprotju z Greto Thurnberg lovci namreč ne letamo po svetovnih konferencah in ne bijemo plati kataklizmičnega zvona. Mi ne apeliramo, marveč fizično preprečujemo nekontrolirano širjenje živalskih bolezni, omejujemo številčnost vrst, ki bi lahko iztrebile druge vrste, preprečujemo škode na obdelovalnih in gozdnih površinah ter zagotavljamo varno gibanje ljudi po naravi. Vse to bomo počeli še naprej, zastonj, s prostovoljnim delom.«
Delovno orodje
• Za lov na visoko divjad uporablja nemško repetirno puško Sauer 100X v kalibru.308 winchester, opremljeno z japonskim strelnim daljnogledom Vixen s povečavo 2,5–15x50, »sinonim za natančnost in zanesljivost«.
• Za lov na malo divjad uporablja kombinirano puško Česka Zbrojovka ZH-224 kalibra 7x57/16 z menjalnimi cevmi 16/16, »sinonim za tradicijo«.
• Za plenkanje (trošenje streliva na konzerve in tarče) uporablja malokalibrsko puško Brno Mod.2, »sinonim za igračo za velike fante«.
• Za varnost v pogonih in gibanje v gošči uporablja slovensko polavtomatsko pištolo svetovnega slovesa Arex Rex Delta, »sinonim za patriotizem«.
Dodal je še tole: »S skorajšnjim pojavom afriške prašičje kuge na naših tleh bomo slej ko prej doživeli prepoved gibanja ljudi in domačih živali po gozdovih znotraj okuženih območij. V takšnih razmerah seveda ne pomagajo prav nobeni apeli in deklaracije. Prav tako bomo lovci še naprej pobirali in odstranjevali kadavre, pokončevali okužene prašičje trope. Pomen lovske organizacije namreč temelji na znanju in izkušnjah, izkazuje pa se skozi konkretno delo!«
Novi predsednik LZS si bo prizadeval ohraniti slovenske lovske vrednote, ki temeljijo na enakosti. Zatrjuje, da je proti komercializaciji, privatizaciji in transformaciji lova v šport za elito. »Najprej pa si bo treba vseeno izboriti zemljišča, ki so v lasti lovskih družin in se jih želi polastiti Sklad kmetijskih zemljišč!«
