Janezove gosenice izdelujejo svilo (FOTO)

Že v preteklosti so tudi v Sloveniji gojili sviloprejke, predvsem kmetje in revni meščani. Trgovali so s kokoni, iz katerih nastane svilena nit. A s prihodom industrije, ki je zatrla marsikatero obrt, je odšla tudi predilnica oziroma svilogojnica. Sčasoma so opustili nasade murv, edinega sadnega drevesa, ki ima liste, s katerimi se sme prehranjevati gosenica sviloprejka.

Pri nas se pridela premalo naravne svile.

Da bi obudili tradicijo, predvsem pa, da bi na naraven, do okolja prijazen način ustvarili svilo, morda s tem v naše okolje spet vnesli zasaditev nasadov murve, je Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, v sodelovanju s posamezniki iz različnih delov Slovenije že pred leti začela preprost poskus gojenja sviloprejk. Pridružil se je tudi Janez Škalič iz Sela na Goričkem, kjer je že iz preteklosti ostalo nekaj murv. Škaliča pozna mnogo Slovencev, saj je bil med drugim pobudnik prvega srečanja prebivalcev vseh slovenskih krajev, ki se imenujejo Sela, Selo, ki je bilo leta 1997.

Cenjena tkanina

Tako se spravijo na listje murve.

Glede svilogojstva nam pove, da je to priložnost za dopolnilno dejavnost na kmetiji. Loti se ga dvakrat na leto, in sicer spomladi in jeseni, saj ugotavlja, da so enake razmere. Po njegovem je problem, da pri nas še ni svile, poteka le poskusna pridelava zelo majhnih količin. »Svilogojstvo v Sloveniji je še vedno v povojih. Kljub temu sem zaradi nenehnih kraj intelektualne lastnine registriral in zaščitil blagovno znamko Slovenska svila. Upam, da bo prihodnost bolj obetavna, kot je sedanjost. To je pri nas sicer novo, nekoliko prej so začeli na Primorskem. Okrog nas je veliko dreves murve, ki so nekoč rasla pri vsaki kmetiji, kajti listi niso samo za sviloprejke, temveč so zanimivi za čaj, ki obnavlja kožo in pomaga pri delovanju ledvic. Iz lesa so že nekoč izdelovali sode in škafe, zdaj tudi kuhinjski pribor,« razlaga naš sogovornik, ki se tako v zadnjih letih ukvarja z redko dejavnostjo – gojenjem sviloprejk –, ko ga obiščemo v Selu na Goričkem, nedaleč od Moravskih Toplic.

Svila sicer velja za eno najbolj cenjenih tkanin, Kitajci so jo izdelovali že pred 5000 leti, v 16. stoletju pa je svilogojstvo prišlo tudi k nam. Ta dejavnost je v preteklosti predvsem kmetom in revnim meščanom pomenila pomemben dodatni zaslužek. Kot razlaga Škalič, gojenje sviloprejk traja kar dolgo. Iz jajčec, ki jih zaležejo, se izvalijo majhne gosenice, ki se v svojem razvoju večkrat levijo, po približno mesecu dni pa se zapredejo v ovalne zapredke oziroma kokone.

»Ko se zapredejo, se gosenica znotraj zabubi, kar je zaščita za njen razvoj, in na koncu, približno po štirinajstih dneh, se iz gosenice izvali metuljček. Na enem zapredku je približno 900 metrov svilene niti. Metuljčki po parjenju zaležejo nova jajčeca in začne se vzgoja nove generacije sviloprejk. Iz jajčeca se potem izvalijo male gosenice, ki se hranijo zgolj z listjem bele murve, jedo samo to, ničesar drugega. Hranimo jih v zaprtih prostorih, saj bi zunaj gosenice pojedli ptiči, pa tudi druge težave bi bile.«

Tržna niša

Celotni postopek, od izvalitve do zadnje faze, preden se zapredejo, traja do 34 dni.

Več dni traja, da iz ličinke zraste gosenica, pod pogojem, da se prehranjuje z listi murve. Ena gosenica naj bi v življenju, v 34 dneh, pojedla okrog 20 gramov listov. To je 12 velikih listov bele murve, kot poudarja Škalič, ki ima sam doma večji nasad. Hrana za gosenice je tako vedno sveža in na dosegu roke. »To pomeni, da se ne posuši, kakovost listja ostaja dobra, gojim pa male serije, tudi za razkriževanje.« Dodaja, da je svila zelo cenjena, čeprav je gojenje sviloprejk pri nas redko. »Naravna svila je pri nas cenjena in bo še bolj cenjena kot material. Uporabna je vsepovsod, tudi v kirurgiji, iz niti se da narediti tudi niti za šivanje,« razlaga Škalič, ki poleg tega, da je že registriral tudi svojo blagovno znamko, o gojenju sviloprejk piše knjigo. Mimogrede, od prve faze, torej od izvalitve, do zadnje faze, preden se zapredejo, lahko zrastejo tudi do osem centimetrov, ta postopek pa traja približno 34 dni.

Janez nam je pokazal tudi zanimivo pripravo – ježke, kot pravi, na katerih je te dni živahno. Osem centimetrov dolge gosenice lezejo, pletejo in si z usti ustvarjajo gnezdeca. »Gosenice začnejo delati vato in potem znotraj začnejo delati kokon. Vsaka sviloprejka naredi svoj kokon, ki je ključen, da dobimo svilo. Iz kokona lahko dobimo največ 900 metrov svilene niti, da bi dobili ruto, potrebujemo več kilometrov niti, seveda pa tudi ogromno časa in potrpežljivosti,« vneto pojasnjuje Škalič, ki v pridelavi svile vidi novo tržno nišo v Sloveniji. »Ljudje morajo imeti čas, morajo biti pedantni, pazljivi tiste tri tedne. In enostavno zdržati. Tudi neki zaslužek se kaže v prihodnosti. Dolgoročno in potrpežljivo bi se dalo razmišljati o tej dejavnosti,« pravi Škalič in nadaljuje, da »bi želeli pridelovati bio naravno svilo na do okolja prijazen način, ker te v Evropi pravzaprav ni, tisto, kar je svile, prihaja zgolj iz Kitajske,« pravi naš sogovornik in dodaja, kako bi za kilogram svile potrebovali 55.000 zapredkov, medtem ko kilogram kokonov stane skoraj tri evre. Torej, naravno svilo proizvajajo ličinke sviloprejk. Za proizvodnjo svile se po vsem svetu goji na milijone sviloprejk, da zadostujejo potrebam ljudi po tej dragoceni tkanini. Za pridobitev kilograma svile bi namreč potreboval najmanj 2500 gosenic, saj je v vsakem zapredku le od 0,4 do 0,5 grama svilene niti. Bolezni sviloprejke zmanjšujejo produkcijo svile. Gre za bakterijske okužbe, o katerih pa za zdaj še ni veliko znanega. Kakor koli že, nekoč je bilo svilogojstvo pomembna kmetijska dejavnost, predvsem v 19. stoletju, tudi na slovenskih tleh, kjer je prinašalo dodaten vir zaslužka mnogim prebivalcem. Pozneje je zaradi bolezni skorajda izginilo, zdaj pa se po prizadevanjih znanstvenikov in tudi posameznikov, kot je Škalič, ponovno vzpostavlja tudi v naših krajih.