FOTO: Strela zažgala, dobri ljudje gradili

RADUHA – »Za nas je bil to velik šok. Ampak potem, ko vidiš, da ti ljudje stojijo ob strani in pomagajo, ti vse skupaj da spet energijo in voljo, da greš naprej. Preprosto ti ne preostane nič drugega. Če ne bi bilo toliko podpore, tako finančne kot psihične, ne vem, kako bi se sami znašli.«

Tako optimistično strne misli Jožica Bezovnik iz Raduhe v občini Luče, ki je pred enim letom, 28. avgusta lani, na kmetiji skupaj z možem Vinkom v nekaj minutah ostala brez velikega hleva. Vanj je udarila strela in povzročila požar, ki pa se je širil s takšno hitrostjo, da nista imela časa rešiti številnih strojev in druge opreme.

»Hlev je bil spodaj zidan, zgoraj pa lesen. V spodnjem delu je zgorelo več kmetijskih strojev. Po prvih, nestrokovnih ocenah škoda znaša okoli 45.000 evrov,« nam je lani povedala Milena Trbulin s celjske policijske uprave.
Bezovnikova sta nam podoživeto razlagala, kako jima je pred očmi izginjal ves trud, ki sta ga več let vlagala v hlev.

»Naenkrat je počilo. Bila sem v zgornjem delu hiše, mož pa v spodnjem, kjer je po južini pil kavo,« se je spominjala Jožica in nadaljevala, da je mož takoj zatem stopil na prag hiše ter zagledal dim in plamen, ki sta se vila iz bližnjega hleva. »Počilo je, kot da bi kdo bombo vrgel,« je pristavil Vinko.


Udarila je strela, ki je povzročila, da je bila najprej v ognju špica strehe. »Joža, hlev gori!« se je Vinkovih besed spominjala sogovornica. Nato se je vse odvijalo zelo hitro, tako da si sploh nista znala razlagati, kako jima je v tako kratkem času uspelo iz hleva rešiti nekaj premoženja.

»V petih minutah je bil ves hlev v ognju,« je razmere orisal Vinko, njegova žena pa je dodala, da je ob 14.54 poklicala na številko 112 in se podala reševat tisto, kar se je še rešiti dalo. Iz garaže je umaknila avto, nato je stekla do traktorja, ga dala v ler in ga spustila dol. »Letim pred hlev,« je nadaljevala in razložila, da je pograbila motorko in kompresor.

»Kako sem vse zvlekla dol, ne vem,« je dodala in nadaljevala, da je skupaj z možem rešila še nekaj kmetijske mehanizacije pa tudi »obe enoti za molžo«. Pozabila nista niti na telička, ki ga je bilo treba zvleči iz hleva. Tvegala sta tudi svoje življenje, saj je pokala kritina, kar metalo jo je naokoli. »Vinko, ne hodi tja, vse dol leti,« je v neznosni vročini večkrat opozorila svojega moža.

Ko so odšli gasilci, jima je ostal le še žalosten pogled na požarišče. Od hleva ni ostalo nič. Težava je bila še ta, da nista mogla nikamor dati 11 glav živine. V tistih trenutkih sta si začela zastavljati številna vprašanja, kako naprej. A kot danes pravi Jožica, v nesreči nista bila sama. Med sosedi je stekla prava udarniška akcija, s katero so jima nesebično stali ob strani.

Najprej so poskrbeli za živali, da so pri sosednjih kmetih na toplem preživele mrzlo lansko oziroma letošnjo zimo. Nato so se že takoj začeli načrti za izgradnjo novega hleva. Tisto, kar je ostalo od starega, so porušili in začeli pripravljati teren za postavitev osnovne plate.

»Do 24. novembra je bila plata ulita,« nam pove sogovornica in doda, da je dela nato ustavila mrzla zima. Lahko so jih nadaljevali šele aprila, ko so začeli počasi postavljati leseno konstrukcijo novega hleva in končno tudi streho. Bezovnikova razloži, da morajo le še vstaviti okna in urediti notranjost hleva.


Dela, kot pravi, jim še ne bo zmanjkalo. A želijo si, da bi do zime vse skupaj vsaj toliko uredili, da bi lahko preselili živali.
Sogovornica ne more prehvaliti vseh tistih, ki so jim pri postavitvi hleva ali pa kako drugače pomagali. »Zahvalila bi se vsem, ki so pomagali, ali finančno ali z delom, materialom ali kako drugače. Zahvalila bi se podjetjem, ki so nam priskočila na pomoč. Pa tudi občini Luče,« sporoča Bezovnikova.

Pojasni nam, da se je lani po požaru v kraju oblikoval gradbeni odbor, ki je bdel nad samo prenovo oziroma je dajal navodila, kaj bi bilo oziroma je treba vse narediti. Na roko, kot že rečeno, so jima šla podjetja, ki so pri nakupu materiala, denimo kritine, dala popuste. Primer iz Raduhe je znova pokazal, da znamo stopiti skupaj in nesebično pomagati.