Drvenje proti novemu prepadu

Neposredna posledica kratkovidnosti vodilne elite, ki ni sprejela izhodišča takratnega državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarske dejavnosti Petra Vesenjaka, je bila razprodaja nepremičnin v lasti slovenskih podjetij po minimalni ceni hrvaškim pravnim osebam, razvrednotenje premoženja ali celo njihov propad. S tem je bila narejena še dodatna nepopravljiva škoda slovenskemu gospodarskemu sistemu.


Pred kratkim izdana analiza Inštituta za ustavno pravo, naslovljena na državni zbor, je končno razkrila in tudi pravno utemeljila dejstvo, da je ustavni zakon o Ljubljanski banki pravno sporen akt ter da so se naši politiki in NLB reševanja odprtih vprašanj lotili popolnoma neprimerno. Mnenje inštituta je bilo izdano na podlagi imenovanja skupine strokovnjakov, ki ji je predsednik DZ dr. Milan Brglez naročil, naj ponovno preuči uporabo sporne prakse ustavnega zakona za zaščito NLB pred hrvaškim pravnim redom.
 

Nerazumevanje dejstev

Svojo nalogo je skupina opravljala, ko so se hrvaška sodišča ponovno začela ukvarjati s starimi primeri, ker je slovenska politična elita začela evropsko javnost hujskati proti Zagrebu, ki ni hotel sprejeti arbitraže. Leta 2018 so torej slovenski strokovnjaki začeli razglabljati o tem, da NLB ne bi plačevala zneskov, ki so jih določila hrvaška sodišča, ter o tem, da bi vlada slovenskim sodiščem dala navodila, naj zavrnejo izvršbe proti banki (toliko o tem, kako Slovenija tolmači pojem pravne države, katere temeljni princip je ločitev sodne, izvršilne in zakonodajne oblasti!), prav tako pa tudi navodila finančni upravi, naj za povračilni ukrep podjetjem v večinski hrvaški lasti odvzame premoženje v vrednosti, ki bi bila na podlagi hrvaških sodb odvzeta NLB. Hkrati bi slovenska sodišča dobila možnost, da zavrnejo izvršitev »nezakonitih« hrvaških sodb, čeprav evropsko pravo določa, da morajo članice spoštovati pravnomočne odločitve sodišč drugih članic! Analiza, pod katero so podpisani Igor Kaučič, Ciril Ribičič, Jerca Kramberger Škerl in Rajko Pirnat, je ugotovila, da sta se Slovenija in njena največja banka napačno lotili pravne zaščite in da nikakor ni primerno položaja NLB in Slovenije še dodatno oteževati v sporih pred evropskimi sodišči.

Debata o posodobitvi ustavnega zakona o NLB je bila morda le zadnja dimna zavesa pred volitvami. Medtem ko je naša vlada upravičenost postopka utemeljevala na podlagi 259. člena pogodbe o delovanju Unije, se je popolnoma zunaj okvirjev institucionalnega delovanja – kar bi moralo slovenskim politikom dati misliti, kako globoko so očitno zgrešili s svojim delovanjem in nerazumevanjem dejstev – oglasil predsednik sodišča EU Koen Lenaerts. Predlagal je, da bi bilo morda bolj smiselno postopek začeti na podlagi 273. člena. Torej, namesto tožbe zaradi kršitve dejanskega prava Unije naj se spor sodišču EU predloži na podlagi zadeve, ki v strogem smislu ni pravo EU, a je pomembna za članice in Unijo v širšem kontekstu. Sodnik Lenaerts je z izjavo, »da na prvi pogled ne vidi, katera področja prava Unije bi lahko kršila Hrvaška«, dal zelo jasno vedeti, da naša diplomacija nespametno drvi proti novemu prepadu.

Dve usodni napaki

Čas bi bil, da začnemo razumeti, kako zahtevno je delovanje v mednarodnem prostoru. Pisanje o slovensko-hrvaških odnosih ter katastrofalnem vodenju arbitražnega postopka je želelo pokazati, da stvari niso takšne, kot nam večina politikov želi prikazati. Slovenski voditelji so vsaj dvakrat naredili usodno napako: prvič, ko hrvaškim varčevalcem niso vrnili denarja z njihovih računov, in drugič, ko so arbitražo razglasili za veljavno. Prva napaka je mati vseh težav, ki jih imamo z južno sosedo od leta 1991, druga pa kaže na politično nesposobnost naše vodilne elite ter na odgovornost zunanjega ministra, saj je Slovenijo postavil v najslabši zunanjepolitični položaj vse od osamosvojitve. Javnost lahko le upa, da bodo nekega dne dostopni vsi dokumenti, s katerimi smo se branili na arbitražnem razsodišču, in bo s tem razkrita resnica o »trdnih« stališčih in neizpodbitnih dokazih, s pomočjo katerih smo izgubili pravico do odprtega morja, državljane, zemljišča in nepremičnine.

Toliko premoženja, kot ga je izgubila Slovenija v nekaj vrsticah te arbitražne razsodbe, ki jo politiki prikazujejo kot veliko zmago, država še ni izgubila. Na ozemlju Hrvaške je dolga leta divjala vojna, z njenimi posledicami pa se ukvarjajo še danes. Soočajo se s številnimi težavami pri uveljavljanju državnega sistema, a mi nismo nič boljši. Nadutost, ki jo izkazujejo naši predstavniki, pa pri reševanju sporov gotovo ne bo pomagala.

Konec