SAMOSTAN
Dragocenosti rešili pred Turki in Nemci
Samostan Velesovo v Adergasu pod Štefanjo goro je bil nekoč najbogatejši ženski samostan na Kranjskem.
Odpri galerijo
Velesovski samostan dominikank je deloval 544 let. Foto: Boris Dolničar
Danes sem na božjem potu tu eno uro od St. Jurja. To je bil enkrat velik samostan, sedaj je že veliko podrtega, a cerkev znotraj jako lepa in velika,« je 16. 8. 1905 romarica Mici na objavljeni razglednici s podobo velesovske župnijske cerkve napisala prijateljici Emiliji Springer v Trebnje.
Na pobudo upravitelja kamniških posesti andeških grofov viteza Gerloha in ob podpori oglejskega patriarha Bertolda so leta 1238 v kotlinici pod gozdnato Štefanjo goro (748 m) na severnem robu Adergasa ustanovili ženski dominikanski samostan Velesovo. Sprva skromna ustanova se je z dotami deklet iz premožnih plemiških družin tako okrepila, da je sčasoma postala najbogatejši ženski samostan na Kranjskem. Leta 1471 so ga napadli in porušili Turki, vendar je bil kmalu za silo obnovljen, tako da so nune 1504. v njen ustanovile interno šolo.
A samostanske stavbe so na mokrotnih tleh vse bolj propadale, zato je ljubljanski stavbenik Gregor Maček 1732. začel graditi nov samostan, a je bil do njegove smrti (1745.) zgrajen le njegov vzhodni del in nato nikdar dokončan. Leta 1766 so po načrtih italijanskega arhitekta Candida Zullianija začeli zidati še baročno cerkev Marijinega oznanjenja in jo po petih letih posvetili. Toda že leta 1782 je cesar Jožef II. samostan razpustil, nakar so bili tu vojaška bolnišnica, sedež okrajne gosposke, šola in župnišče, saj je cerkev istega leta postala župnijska.
Samostanska stavba je bila po drugi svetovni vojni nacionalizirana, 1993. pa vrnjena Cerkvi, 2011. jo je ta obnovila; v njej so zdaj stanovanja in prostori za duhovne vaje in razna srečanja. Velesovska cerkev, ki je že v srednjem veku slovela kot božja pot, se ponaša z najstarejšim Marijinim kipom na Slovenskem in sedmimi čudovitimi baročnimi oltarnimi slikami Johanna Martina Schmidta iz leta 1771.
Te dragocenosti so bile v preteklosti resno ogrožene: romanski Marijin kip so nune pred Turki skrile v bližnjem gozdu, Schmidtove mojstrovine pa so domačini zazidali in jih tako obvarovali pred Nemci. Adergas se je po samostanu nekdaj imenoval Marijina Dolina. Boris Dolničar
Cerkev Marijinega oznanjenja je že v srednjem veku slovela kot božja pot.
Na pobudo upravitelja kamniških posesti andeških grofov viteza Gerloha in ob podpori oglejskega patriarha Bertolda so leta 1238 v kotlinici pod gozdnato Štefanjo goro (748 m) na severnem robu Adergasa ustanovili ženski dominikanski samostan Velesovo. Sprva skromna ustanova se je z dotami deklet iz premožnih plemiških družin tako okrepila, da je sčasoma postala najbogatejši ženski samostan na Kranjskem. Leta 1471 so ga napadli in porušili Turki, vendar je bil kmalu za silo obnovljen, tako da so nune 1504. v njen ustanovile interno šolo.
A samostanske stavbe so na mokrotnih tleh vse bolj propadale, zato je ljubljanski stavbenik Gregor Maček 1732. začel graditi nov samostan, a je bil do njegove smrti (1745.) zgrajen le njegov vzhodni del in nato nikdar dokončan. Leta 1766 so po načrtih italijanskega arhitekta Candida Zullianija začeli zidati še baročno cerkev Marijinega oznanjenja in jo po petih letih posvetili. Toda že leta 1782 je cesar Jožef II. samostan razpustil, nakar so bili tu vojaška bolnišnica, sedež okrajne gosposke, šola in župnišče, saj je cerkev istega leta postala župnijska.
Velesovski samostan dominikank je deloval 544 let. Foto: Boris Dolničar
Samostanska stavba je bila po drugi svetovni vojni nacionalizirana, 1993. pa vrnjena Cerkvi, 2011. jo je ta obnovila; v njej so zdaj stanovanja in prostori za duhovne vaje in razna srečanja. Velesovska cerkev, ki je že v srednjem veku slovela kot božja pot, se ponaša z najstarejšim Marijinim kipom na Slovenskem in sedmimi čudovitimi baročnimi oltarnimi slikami Johanna Martina Schmidta iz leta 1771.
Cerkev se ponaša z najstarejšim Marijinim kipom na Slovenskem.
Te dragocenosti so bile v preteklosti resno ogrožene: romanski Marijin kip so nune pred Turki skrile v bližnjem gozdu, Schmidtove mojstrovine pa so domačini zazidali in jih tako obvarovali pred Nemci. Adergas se je po samostanu nekdaj imenoval Marijina Dolina. Boris Dolničar
