NA IZLET
Janez s tremi noji po Zagrebu
Zakonca Cetin s Škofljice sta na izlet peljala Franceljna, Nino in Nandeta. S svojimi pticami že večkrat na sprehodih po Ljubljani in na Obali.
Odpri galerijo
Že od mladih nog se rad druži z ljudmi. FOTO: Janez Cetin
ZAGREB – Predelana prikolica za noje Franceljna, Nino in Nandeta je lahko krenila proti hrvaški prestolnici, potem ko so tri mesece čakali na certifikate, izpite, čipe in zdravniške preglede. Francelj je imel menda obilo potovalne mrzlice. »Še dobro, da je med potjo zaspal,« sta premišljevala njegova skrbnika Janez in Simona Cetin s Škofljice.
In slednjič – že na oni strani meje – parkirala vozilo. »Komaj sva ga dvignila,« sta vzneseno poročala, tako trdno je spalo to petmesečno bitje, ki meri v višino, če iztegne do konca svoj ozki vrat, kar 190 centimetrov. V prvem letu življenja Francelj raste 25 centimetrov na mesec. Živel naj bi najmanj pol stoletja in bil na vrhuncu svojih moči visok čez dva metra in težak več kot 100 kilogramov.
Ker pa Francelj še zdaleč ni vsakdanje bitje in do svojega šestega leta ne bo znal regulirati telesne temperature, mu je Janez nadel volnen telovnik. Čeprav ni pes, ga je dal na povodec. Tako ga je vodil po zagrebškem središču oziroma zagrebški špici, kot pravijo sociološkemu fenomenu, ki se zgodi na sleherno sobotno dopoldne. Takrat prebivalci Zagreba, ki med tednom nimajo dovolj časa, postorijo vse, česar prej niso mogli: najprej oblečeni po najnovejši modi odidejo po nakupih in opravkih, zatem pa se družijo in čvekajo v tamkajšnjih kavarnah in restavracijah.
V tokratni špici pa jim je njihov šov ukradel prav omenjeni Francelj s Škofljice, za katerim sta hodila še Nina in Nande. Ker sta ga zakonca Cetin sploh prvič odpeljala v milijonsko metropolo, česa takšnega seveda še ni videl. »Radi bi ga navadili na ljudi,« je pripomnil Janez, medtem ko je njegov Francelj plaho stopicljal po Trgu bana Jelačića in radovedno stegoval dolgi vrat.
Otroke obožuje, teh je že dobro vajen, vse redkeje piha od jeze ali strahu, ko zagleda kakšnega mimoidočega, ki mu ne verjame. Če bi vsi ti vedeli, kako lahko ga je podkupiti, bi s seboj gotovo prinesli banane, te ima najraje, pa trdo kuhana jajca, piškote in solato, ki mu jo je branjevka v tistem ponudila. Videti je bil prav srečen.
Francelj je afriški noj, Nina in Nande pa južnoameriška nanduja, veliki in neleteči ptici, ki imata dolg vrat in dolge noge, v nasprotju z noji, ki imajo na nogah po dva prsta, imata po tri. Zagrebčani so se seveda obračali in se nasmihali. Čudno druščino je hotel vsakdo ovekovečiti. Še dolgo se namreč ne bo zgodilo, da bi jim kdo tako zlahka ukradel njihov šov, kot so jim ga to pot Francelj, Nina in Nande.
Ko bosta imela zakonca Cetin svojo šolo jahanja nojev, kar se bo bržčas zgodilo že čez pol leta, ko se bo Francelj dovolj ojačal, se bodo vrnili v Zagreb in zajahali Franceljna. Sodeč po zadnjem dogodku, Zagrebčanom že spet ne bo nič jasno. Cetinova, ki sta bila s svojo nevsakdanjo perjadjo že večkrat v ljubljanskem središču pa tudi na naši Obali, zdaj razmišljata o še večjih podvigih, Janez napoveduje: »Obiskati kanimo tudi Bruselj!«
...
In slednjič – že na oni strani meje – parkirala vozilo. »Komaj sva ga dvignila,« sta vzneseno poročala, tako trdno je spalo to petmesečno bitje, ki meri v višino, če iztegne do konca svoj ozki vrat, kar 190 centimetrov. V prvem letu življenja Francelj raste 25 centimetrov na mesec. Živel naj bi najmanj pol stoletja in bil na vrhuncu svojih moči visok čez dva metra in težak več kot 100 kilogramov.
Ukradel jim je šov
Ker pa Francelj še zdaleč ni vsakdanje bitje in do svojega šestega leta ne bo znal regulirati telesne temperature, mu je Janez nadel volnen telovnik. Čeprav ni pes, ga je dal na povodec. Tako ga je vodil po zagrebškem središču oziroma zagrebški špici, kot pravijo sociološkemu fenomenu, ki se zgodi na sleherno sobotno dopoldne. Takrat prebivalci Zagreba, ki med tednom nimajo dovolj časa, postorijo vse, česar prej niso mogli: najprej oblečeni po najnovejši modi odidejo po nakupih in opravkih, zatem pa se družijo in čvekajo v tamkajšnjih kavarnah in restavracijah.
...
V tokratni špici pa jim je njihov šov ukradel prav omenjeni Francelj s Škofljice, za katerim sta hodila še Nina in Nande. Ker sta ga zakonca Cetin sploh prvič odpeljala v milijonsko metropolo, česa takšnega seveda še ni videl. »Radi bi ga navadili na ljudi,« je pripomnil Janez, medtem ko je njegov Francelj plaho stopicljal po Trgu bana Jelačića in radovedno stegoval dolgi vrat.
Že od mladih nog se rad druži z ljudmi. FOTO: Janez Cetin
Otroke obožuje, teh je že dobro vajen, vse redkeje piha od jeze ali strahu, ko zagleda kakšnega mimoidočega, ki mu ne verjame. Če bi vsi ti vedeli, kako lahko ga je podkupiti, bi s seboj gotovo prinesli banane, te ima najraje, pa trdo kuhana jajca, piškote in solato, ki mu jo je branjevka v tistem ponudila. Videti je bil prav srečen.
Rad bi šel v Bruselj
Francelj je afriški noj, Nina in Nande pa južnoameriška nanduja, veliki in neleteči ptici, ki imata dolg vrat in dolge noge, v nasprotju z noji, ki imajo na nogah po dva prsta, imata po tri. Zagrebčani so se seveda obračali in se nasmihali. Čudno druščino je hotel vsakdo ovekovečiti. Še dolgo se namreč ne bo zgodilo, da bi jim kdo tako zlahka ukradel njihov šov, kot so jim ga to pot Francelj, Nina in Nande.
Začelo se je s pavico Panči
Ko se Janezovi in Simonini pavi, goske, nanduja in noj tako lepo sprehajajo po mestu, si ogledujejo znamenitosti in se spočijejo v kakšnem lokalu, vzbujajo nemalo pozornosti. Predvsem ljudi zanima, zakaj to počnejo, a Janez Cetin v tem ne vidi prav velike filozofije: »Prišlo je čisto spontano, pavica Panči je ves čas hodila za mano in bila na moji rami. Varno se je počutila pri meni in začel sem jo jemati povsod s seboj. Tako kot se drugi sprehajajo s psi, se tudi mi, le da je za pse postalo že samoumevno. Pri tem uživava midva in tudi naše živali, pa še otroci in nasploh vsi, ki nas srečajo, so navdušeni!«
Ko se Janezovi in Simonini pavi, goske, nanduja in noj tako lepo sprehajajo po mestu, si ogledujejo znamenitosti in se spočijejo v kakšnem lokalu, vzbujajo nemalo pozornosti. Predvsem ljudi zanima, zakaj to počnejo, a Janez Cetin v tem ne vidi prav velike filozofije: »Prišlo je čisto spontano, pavica Panči je ves čas hodila za mano in bila na moji rami. Varno se je počutila pri meni in začel sem jo jemati povsod s seboj. Tako kot se drugi sprehajajo s psi, se tudi mi, le da je za pse postalo že samoumevno. Pri tem uživava midva in tudi naše živali, pa še otroci in nasploh vsi, ki nas srečajo, so navdušeni!«
Ko bosta imela zakonca Cetin svojo šolo jahanja nojev, kar se bo bržčas zgodilo že čez pol leta, ko se bo Francelj dovolj ojačal, se bodo vrnili v Zagreb in zajahali Franceljna. Sodeč po zadnjem dogodku, Zagrebčanom že spet ne bo nič jasno. Cetinova, ki sta bila s svojo nevsakdanjo perjadjo že večkrat v ljubljanskem središču pa tudi na naši Obali, zdaj razmišljata o še večjih podvigih, Janez napoveduje: »Obiskati kanimo tudi Bruselj!«
