Brezplačna kava in najboljši vampi

Planinsko društvo Loški Potok je starejše kot občina, ki je bila ustanovljena leta 1994, svojo prepoznavno dejavnost pa je začelo pisati ravno v letih, ko je zaživela lokalna skupnost. »Pečat društvu, takšen je bil enotni sklep loškopotoških planincev, naj vtisne ličen dom, ki ga bomo postavili na izstopajoči višinski točki, Kamnem Griču. Sodoben, z bifejem in 16 sobami, zgrajen na razglednem pobočju z višine 1016 metrov, obiskovalcu približa vse lepote gorskega sveta Slovenije kot na dlani, ponosno v smeri najvišjih očakov, s Triglavom kot najvišjim med njimi,« pokaže Miran Mohar, ki z ženo Marijo skrbi za prijetno počutje slehernega izletnika in pohodnika.

»Ravno danes se v soncu lesketajo Julijske in Kamniške Alpe, če se ozremo proti zahodu, pa nas vabijo hrvaški Gorski kotar in hribi tam dol čez Kolpo,« razlagata skupini pohodnikov.

Po zmerni hoji, ki tod skozi poraščeni gozd pelje iz več smeri Sodražice, Ribnice, Travne Gore ali Loškega Potoka, vam oskrbnika, da pot ostane v spominu, postrežeta tudi z enolončnicami, skuhanimi po receptih, kakršnih drugod ne poznajo. Še posebno Moharjeva slovita po okusnih vampih, pri tem pokažeta slikovne utrinke s tekmovanja v kuhanju vampov, ki so si ga prvi pri nas omislili v Turističnem društvu Sodražica. Lani je v nekaj minutah šel v želodec poln kotel, s tem so jed njihove ekipe obiskovalci ocenili kot najboljšo. »O receptih nas pogosto sprašujejo. Ni skrivnosti, saj je pri pripravi te, jaz ji rečem, božanske jedi, zelo pomembno, da je ne pregrejemo, s tem vzdržujemo rahlo vretje, arome sestavin pa se povežejo med seboj,« se razgovori Marija.

Kamni Grič ni najvišja razgledna in izletniška točka tega dela občine Loški Potok. Nekoliko, za sto metrov višje, v smeri Kočevske, leži Kaličev vrh. Miran si želi s planinsko tovarišijo tem krajem dodati novo vsebino, in sicer tako, da bi v mape vrisali vsaj nekatere večje pohodne poti. To bi bil naslednji korak pri oživitvi turizma v teh krajih, ki sicer poganja korenine.


Lovski, z opazovalnico medvedov v njegovem naravnem habitatu ne tako daleč od koče, je v razmahu, vse več je pohodnikov, seveda si vsi želijo, da bi gostje pri njih, kjer je pokritost občine z gozdom kar 85-odstotna, ostali dlje. Tam blizu naj bi imel zavetje volčji trop, a brez vsakršne skrbi, pritrdijo tudi obiskovalci, nobene bojazni, da jih boste kje srečali. Tudi medveda ne. »Raje tako kot drugod po naši ljubi deželi poskrbite za zaščito pred klopi,« nam v slovo prelepega dne pomaha skupina hribolazcev.


Moharjeva sta oskrbnika že četrto leto in sta med obiskovalci, ki se vedno radi vračajo v zavetje loškopotoških gozdov, zelo priljubljena. Ne le zaradi postrežbe, okusne hrane in domačnosti narečja, ampak tudi kave. Pri tej planinski koči namreč edini v Sloveniji brezplačno postrežejo s to črno opojnostjo, ki tod še posebno blagodejno učinkuje.