Anka Lipušček Miklavič: V bazenu moraš močno mahati. Drugače utoneš

Iskrena navezanost na naravo in pristna ljubezen do rodne grude sta jo izoblikovali v odločno, vztrajno in močno žensko. Neusmiljeni naravni pogoji, ki so izoblikovali Posočje, so izoblikovali tudi njen značaj. »Če dovolj ljubiš to zemljo, se da na njej živeti in preživeti,« pove.
Dela z dušo in marljivo – prav zato tudi takšni rezultati. Moč, voljo in navdih črpa iz planin, zato so marsikatere analogije le odsev te ljubezni do narave.
Soodvisnost in odgovornost do doline sta njena osnovna principa. Sta kompas, ki ji nudi oporo pri sprejemanju težkih poslovnih odločitev, a te so vedno sprejete v prid skupnosti.
Brez kakršnegakoli podjetniškega znanja se je pogumno podala v ponujeni poslovni izziv, ko so jo leta 1995 povabili, da se pridruži novoustanovljenemu podjetju Mlekarna Planika, ki je nastalo zaradi stečaja podjetja Kraš Planika. Pričevalci so novonastalemu podjetju prerokovali le leto obstoja. Napoved je bolela, a hkrati služila kot največja spodbuda in gonilna sila, da vztrajajo. Ker druge poti ni bilo. Anka Lipušček Miklavič vodi Mlekarno Planika kot direktorica že 12 let. Mlekarna Planika je v stoodstotni lasti Kmetijske zadruge Tolmin. Ob omembi vseh prejetih priznanj in nagrad se skromno nasmehne in doda, da so nagrade zasluga vseh: zaposlenih, kmetov, Kmetijske zadruge Tolmin, ki s svojim kakovostnim delom in izdelki omogočajo uspeh vseh.
Kdo je za vas dober vodja?
Dober vodja je nekdo, ki poskrbi, da podjetje dela dobro. Če podjetje dela dobro, je to dobro za vse vezane in povezane z njim. Vodja mora poskrbeti, da ima podjetje pravo vizijo, da je na pravi poti. Ko smo začenjali, smo se zavedali, da moramo biti drugačni od drugih slovenskih mlekarn, če hočemo preživeti.
Sir tolminc, po katerem slovite, na tržišču prej ni bil dosegljiv.
Po dolini, po planinah ga je bilo mogoče dobiti, ampak ga je bilo tako malo, da se je kar izgubil. Druge mlekarne ga niso proizvajale, zato smo ga začeli proizvajati mi. To drugačnost nam je uspelo vnesti v vse svoje proizvode. Pravzaprav smo samo nadaljevali tradicijo – posnemali delo naših prednikov in ga prilagodili današnjim razmeram, se tehnološko posodobili.
Mene je siriti naučil oče, on se je tega naučil od svojega očeta – to gre iz roda v rod. Zdi se mi, da je v našem načinu dela izjemno pomembno, da spoštuješ tradicijo in znanje svojih prednikov. Nadgrajuj, kar že je. Zakaj bi ogrevali sir na 36 stopinj Celzija, če vemo, da mora biti ogrevan na 34 stopinj Celzija? Dokazano je, da je na tej temperaturi dober. Gremo naprej. Raziskujmo nekaj drugega. Pomembno je, da to razumemo.
Pomembno je, da se znamo pogovarjati z ljudmi. Za nas, ki tržimo, je pomembno tudi to, da znamo nagovoriti kupce. Da mu znamo povedati, zakaj bo za naše mleko plačal več. Kaj je v tistem mleku, da ga boste pripravljeni kupiti. Ta poštenost se mora odraziti tudi v samem proizvodu.
Kaj je ključ za uspeh podjetja?
Zdrava kmečka pamet in postavljanje realnih ciljev, ki so dosegljivi. Moraš čutiti tla pod nogami. Ne bom rekla, da gremo v dvomilijonsko investicijo, če vem, da smo sposobni izvesti le milijonsko.
Na kakšen način je narava vplivala na vaše razmišljanje, na vaš slog vodenja?
Če živiš v teh hribih, se moraš znati boriti, ker drugače ne preživiš. Od nekdaj je bilo tako. Narava je pač ustvarila takšne pogoje … Za naše kmete res ni preprosto. Tudi sama prihajam s kmetije, zato mi je kristalno jasno, koliko truda je potrebnega, da lahko pridelaš liter mleka ali kilogram mesa. To zavedanje je ključno; da vsi tvorimo eno verigo – od kmeta pa do končnega potrošnika, saj je naš izdelek na koncu vedno ocenjen pri potrošniku; ključno je zavedanje, da moramo biti dobri v vseh segmentih, če hočemo preživeti. Že kmet se mora zavedati, da bo tisto, kar bo pridelal, odvisno od tega, s kakšno krmo krmi svojo živino. Mleko se začne delati pri kmetu, ne v mlekarni. V mlekarno dobimo surovino, iz katere lahko izdelamo vrhunski proizvod le takrat, kadar je surovina kakovostna. Ta soodvisnost med nami in našimi glavnimi dobavitelji (to so kmetje, ki so tudi stoodstotni lastniki mlekarne) je neverjetna. Je tako prepletena, da mislim, da je prišlo v zavest vseh nas, da drug brez drugega ne moremo. Kmetje potrebujejo mlekarno, ki jim plača razmeroma dobro ceno za mleko, ker če dobre cene mleka ne bi plačali, tudi mleka ne bi bilo dovolj. Mlekarna Planika pa je vso zgodbo zgradila okoli tega, da je mleko izključno iz teh krajev. In tu je tista sinergija in soodvisnost.
Svojo zgodbo ste začeli pisati po stečaju prejšnje Planike.
Tako je. Leta 1994, ko je Kraš pognal prejšnjo Planiko v stečaj, je nastal velik problem. Porodilo se je vprašanje, kam s tem mlekom. Nobena od najbližjih slovenskih mlekarn, ki so takrat obstajale, recimo Agroind v Vipavi ali Ljubljanske Mlekarne, niso bile zainteresirane, da bi hodile po to mleko tako daleč stran, saj se prvič cenovno ne bi izšlo pa tudi pogoji odkupa še nam domačinom v zimskem času predstavljajo kar velik izziv, saj so ceste poledenele, zasnežene in moramo biti pripravljeni tudi na to, da lahko pozimi mleko pride v mlekarno s kakšno uro zamika in moraš temu prilagoditi način dela. Takšnega sistema dela si tako velike mlekarne ne morejo privoščiti. Takrat, ko se nihče od velikih ni odločil, da bo hodil po to mleko, je kmetijska zadruga v Tolminu ustanovila zdajšnjo Planiko, da bi odkupila vse, kar je pridelano v tej dolini, to čim bolje predelala in posledično tudi čim bolje prodala. Zdajšnja Planika živi od leta 1995. Takrat smo začeli z novo filozofijo. Prej se je vse namolzeno mleko predelalo v mleko v prahu, ki ga je Kraš uporabil za svoje proizvode, nekaj malega pa se je prodajalo kot konzumno mleko in maslo. Mi smo to zgodbo zaključili.
Zakaj?
Na zalogi so nam ostale velike količine mleka v prahu in moram se zahvaliti Gorenjki, da nas je rešila, če lahko tako rečem, saj je odkupila takratno zalogo. Potem smo se odločili, da bomo začeli stopati po povsem novi poti. Ta dolina je poznana po sirarstvu in kje drugje začeti kot pri siru. Ko sem še študirala, je bil naš rek »Sir in skuta, naša sta aduta!« Resnično je sir od nekdaj pomagal prebivalcem te doline preživeti. Ogromno teh izdelkov se je prodajalo v Trst, Gorico, Čedad, Videm, s čimer so si ljudje izboljševali svoje finančno stanje.
Odločili smo se torej, da bomo delali sire, ker to znamo. Vedeli smo, da moramo biti drugačni od drugih mlekarn, če hočemo preživeti. Napovedovali so nam leto obstoja.
Res je. Zasledila sem, da to zgodbo radi izpostavite.
(Nasmeh) To mi je tako leglo v srce, da preprosto ne morem čez. Veste, kolikokrat se spomnim na to? To »zaupanje«, ki so nam ga izkazali, nas je le še bolj spodbudilo k vztrajnosti. Rekli smo si: »Pokazali jim bomo, da se da!«
Včasih sem imela občutek, da smo vrženi v globok bazen, kjer ti ne preostane drugega kot močno mahati, če hočeš splavati. Sicer utoneš. Mahali smo in splavali. Plavamo še danes. V poslu doživiš marsikaj. Pridejo dnevi, ki so krasni in bi si želel, da bi jih bilo nešteto, nekatere dneve pa bi najraje izbrisal, da jih ne bi bilo več.
V enem izmed svojih govorov ste dejali: »Nekdo je tisti, ki vleče voz naprej. Ampak če tisti zadaj ne potiskajo, potem prvi omaga.« Kako dosegate to angažiranost in motiviranost ekipe?
Tu smo v glavnem samo domačini. Ti ljudje se zavedajo, da so primerno plačani za svoje delo. Danes ni problem narediti. Danes je problem prodati. In mora »štimati« prav vse. Ko imamo nadzorni svet, tudi našim lastnikom povem, da so naši mlekarji, naši zaposleni (pa najsi bo to v mlekarni, trgovini, na posestvu v Bovcu) tisti, ki to surovino predelajo tako dobro, da jo lahko prodamo z višjo dodano vrednostjo in so zato upravičeni do primernega plačila.
Dvakrat na leto gremo spoznavat druge živilskopredelovalne industrije po Sloveniji. Obiskali smo tudi vse primorske kleti, šli smo v Delamaris, v Pivovarno Union, v vse večje slovenske mlekarne. Zdi se mi prav, da si malo razširijo obzorje. Da si ogledajo, kako je drugod.
Doma sem blizu Tolmina, iz vasi Zatolmin. Iz svoje hiše vidim Kozlov rob, ki je visok malo manj kot 500 metrov, in če grem nanj, vidim Tolmin z okolico, če pa grem na Krn, ki je visok čez 2000 metrov, vidim veliko več. In veste, kako majhni so videti problemi s Krna dol? Skoraj nevidni so. Više ko greš, bolj se oddaljuješ in več vidiš. In tako se ti širi obzorje.    
Je to tudi vaš moto, ki vas drži pokonci?
Ja. Tam zgoraj se mi zdi, da se »odklopim«. V mojih mislih je vedno Planika ... moja era se počasi izteka, ampak mislim, da bo moral moj naslednik delati z dušo. Voditi te mora zavedanje, da nisi nič pomembnejši od drugih, in delati moraš tako, kot bi delal doma.
Konec koncev smo vsi ljudje. Vsi smo ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi, dobrimi in slabimi dnevi.
Pomemben je človeški stik. Pristnost in razumevanje.
Tako je. Pristnost v odnosih je izjemno pomembna. Jaz ne prenašam obrekovanja. To mi gre na živce. Vedno pravim, da je problem lažje rešljiv, če ga rešujeta dva, kot če ga rešuješ sam, sploh pa če ga pometeš pod preprogo.
Velikokrat rečem: »Tako malo nas je. Če drug drugemu ne bomo pomagali, če drug za drugim ne bomo stali, bodo našo malo Slovenijo požrli drugi. Če se bomo znali združiti, se pogovarjati in ne biti ljubosumni drug na drugega, če nekomu uspe, bo bolje za vse.«
Nekoč ste izjavili, da je življenje cikel. Vse se obrača. Ali se spomnite, kaj se je zgodilo, ko ste prišli do tega spoznanja?
Planika je tako v meni, da bi težko bila brez nje. Pravijo, da se veriga ne sme pretrgati. Veriga vseh tistih, ki smo vključeni v posel, ki ni samo to. To je življenje. Če bodo kmetje slabo plačani, bo izdelek slab in bo potrošnik nezadovoljen. To je stalen cikel. Ko stopiš v ta ring, moraš skrbeti, da se vrti v pozitivno smer.
Od dela te mlekarne ni odvisnih le 70 zaposlenih. Odvisnih je ogromno družin, ki oddajajo mleko v mlekarno. In te družine, kmetije, morajo poskrbeti, da pridelajo krmo za živino. To pomeni, da morajo pokositi in potem je tudi pokrajina obdelana, da je dolina Soče lepa. Da se nam ne zarašča, da so planine še žive in od tega je odvisen tudi turizem. Veste, kako velik ustroj je to? In vsi se srečamo nekje. Na tem moramo graditi.
Ob vstopu v prvi razred osnovne šole vsem prvošolčkom poklonite sirček, sem zasledila.
Ne morete verjeti, kako otročkom zažarijo očke, ko prejmejo to darilo. Pri tem jim še rečemo, da morajo jesti zdravo in dobro, da bodo lahko nosili te težke šolske torbe. Prav lepo je, ko kakšna mama reče: »Sir je pojedel, etiketo pa je shranil za spomin.« Tako malo nas to stane, a tako veliko lahko naredimo s tem. Premalo se zavedamo pomembnosti hrane.
Vsi smo del nečesa. Zato je pomembna vzgoja od vrtca naprej. Ti ljudje se bodo vračali, in kdor bo hotel, bo ostal tu. In če bo usmerjen na pravo pot, bo po tisti poti stopal. Če študenta dovolj spodbudiš, se tudi vrne nazaj.
Kdo je najbolj vplival na vas in na vaše življenje?
Oče. Strašno sem bila navezana na očeta. Tudi mamo imam neskončno rada.
Katera je bila ključna filozofija, ki vam jo je zapustil?
Če imaš dovolj močno voljo, boš kljub vsem preprekam, ki jih srečaš na poti življenja, dosegel postavljeni cilj. Pravijo, da sem podobna očetovi mami, ki je imela zelo težko življenje, a ji je uspelo povečati kmetijo, kljub temu da je bila sama z otroki. Pravijo, da je imela neko energijo … da je znala voditi in da so ji ljudje sledili. Jaz mislim, da je bil tudi oče vzgojen v tem duhu in je tako vzgajal tudi mene.

––––––––––––––––
* Avtorica je podjetniška mentorica; Business Wellness Leader