David in Cvetka že ves mesec odrezana od sveta (FOTO)

V noči na 5. avgust je poplavilo dobršen del Slovenije. Slikovita občina Jezersko s svojo gorato pokrajino, ki jo dolbeta Kokra in Jezernica, na videz kar kliče po težavah, ki jih prinašajo ujme. Vendar jo je prav omenjena občina nazadnje še dobro odnesla: imeli so namreč le en skalni podor. Zaradi tega pa zdaj grozi 1000 kubikov materiala, tudi osemtonski blok lehnjaka, ki je obtičal sredi ceste.

Na občinski spletni strani so že 5. avgusta objavili: »Obveščamo vas, da je zaradi skalnega podora cesta v dolino Komatevre popolnoma zaprta, obvoza ni.« Toda kmalu bo naokoli že mesec dni, pa jim tega skalovja še ni uspelo odstraniti. Pa še nekaj: že tako dolgo sta od sveta odrezana tudi David Rogelj in njegova mama Cvetka!

David bo moral čakati še vsaj mesec dni, da bo edina cesta spet prevozna. FOTO: Dejan Javornik

Prepričan je, da bi se sanacija lahko začela prej. FOTO: Dejan Javornik

Že 500 let

»Tam živiva midva in nihče drug!« je skoraj v obupu izrekel David Rogelj. Je poosebitev čisto pravega domorodca, ki živi skupaj z mamo na domačiji, kjer so živeli že njegovi predniki; po nekaterih podatkih stoji na tistem mestu že dolgih 500 let!

Do Zg. Jezerskega 20, kjer imata, jasno, tudi stalno prebivališče, tudi sicer ni najlažje priti: od zdajšnjega skalovja, ki je obležalo med nekdanjim kamnolomom in dolino reke Kokre, je treba namreč po gozdni, a prevozni cesti še tri kilometre navkreber.

Ker pa je cesta zaprta, sta od sveta odrezana Rogljeva trčila še ob številne prepreke, zdaleč največja pa je vendarle tista, ki od Davida zahteva, da se vsak dan poda peš tri kilometre navzdol, kjer ima parkiran avto, ki so mu ga po stranski vlaki nekako pomagali spraviti čez skalno prepreko. Vsakič se mora po isti poti še vrniti. Njegovi nakupi so zaradi nepremostljive ovire zato postali suhoparni in karseda ekonomični: človek pač ne more s pretežkimi vrečkami prevečkrat navzgor; vse odtlej v teh vrečkah tudi ni prostora za kakršne koli sladolede, jogurte in drugo pokvarljivo blago, tudi ne za meso; stvari bi se do prihoda domov že zdavnaj pokvarile. Bolehna in 84-letna mama Cvetka je morala nujne in redne zdravstvene preglede medtem prestaviti.

Če želite do domačije Rogljevih, je treba po novem tri kilometre pešačiti. Nakar je treba seveda še nazaj. FOTO: Osebni arhiv

Pri kamnolomu v dolini Komatevre se je redno krušilo skalovje. Skalni podor, ki se je zgodil nazadnje, pa je še kako zarezal v življenje še preostalih živečih na tistem območju. FOTO: Osebni arhiv

Kot da je nekdo pozabil nanju

David se spominja, da je dan pred podorom prišel do kraja, kjer se je pred dvema letoma zgodilo nekaj na las podobnega in kjer se, kot pravi, redno kruši. Že naslednje jutro ga zato lehnjakovi skladi, ki so obtičali na cesti, niti niso presenetili. Poklical je na občino in jih mahoma obvestil, da se je zgodba ponovila. Nekoliko ga je bilo strah le tega, da se bo saniralo spet tako dolgo. Nazadnje je trajalo mesec in pol, pravi, biti toliko časa odrezan od sveta pa je tisto, kar si je še najmanj želel. Toda želje se mu tudi tokrat niso uresničile: od sveta bosta mati in sin to pot odrezana še dlje. Še več, tokrat je Davida Roglja močno poparil tudi odnos občine: »Že zaradi občutka, da te ne pozabijo vsi, sem si želel, da bi kdo prišel do naju. Pa se to še do danes ni zgodilo. Močno me je zmotilo tudi, da je šel župan še isti dan v Solčavo pomagat, lepo, da človek pomaga in da se angažira tudi za druge, ampak on ima tukaj dve osebi, ki sta že skoraj mesec dni popolnoma odrezani od sveta, zato se je težko znebiti občutka, da je nekdo pozabil na lastne ljudi.« Pa še nekaj ga je tako zmotilo: »Oni dan, mislim, da je bil 18. avgust, sem srečal novinarje. Potem pa vidim zvečer na televiziji prispevek, kako naši občinarji promovirajo jezerski turizem, ne duha ne sluha pa o edini resni težavi, ki jo imajo v teh dneh zaradi ujme. Glede na to, da smo danes že 28. avgusta, pa žal še vedno ne vidim, da bi se na tem področju kaj veliko premikalo oziroma delalo.«

Cesta v dolino Komatevre je popolnoma zaprta; obvoza ni. FOTO: Osebni Arhiv

Najprej so mu, kot pravi, resda obljubili, da bo cesta, njuno edino okno v svet, prevozna že čez mesec dni. »Sicer še vedno vztrajajo, da bo cesta odprta čez mesec dni, le da so vmes minili že trije tedni, premaknilo pa se ni še nič!«

Težavo bi rešil v nekaj urah

Rogelj, nekdanji delavec v domačem, zdaj že zaprtem kamnolomu lehnjaka, kjer je delal že njegov oče, sicer pa elektrotehnik, gozdar in strasten alpinist, še kako dobro razume, da je zadnja povodenj marsikje povzročila silovite težave, za marsikoga večje, kot jih ima on.

»Seveda pa se obenem zavedam, da se bodo na občini sklicevali, da je treba skalovje, ki je priletelo na cesto, odminirati, kar naj se odminira, pravim, v kamnolomu sem vendar delal pet let in zato predobro vem, da je za to, da se zvrta v takšen blok, dovolj že ena ura, pa recimo še ena, da se ga prežaga, pa čisto nič več! In čeprav ima tale recimo osem ton, to seveda ne bi smelo predstavljati prav nobenega problema: že en buldožer bi tole za šalo odmaknil. Vem, da bo sanacijo opravilo podjetje Marmor Hotavlje, ki je bdelo nad tem kamnolomom kakšnih 40 let. Pa tudi to, da naši občini pogojujejo, češ, mi vam bomo zrihtali zastonj odvoz, a le če bomo lahko vzeli material, ta pa je še kako dober, saj se ni razbil, marveč je ostal kompakten, pa še nekaj, razžagati si ga želijo menda kar tu na licu mesta, na cesti. Ker občina nima denarja, se je s tem seveda strinjala, obenem pa postala talec: ker bodo razbremenjeni vseh stroškov odvoza, izvajalca zato tudi ne bodo priganjali. Talec pa ni le obubožana občina, temveč tudi midva z mamo, zato lahko samo čakava in upava, da ne bova predolgo od sveta odrezana.«

Sogovornik se še kako boji tudi novega poslabšanja vremena ter vseh možnih nevšečnosti; vse to lahko njuno odrezanost dodatno in usodno podaljša.