Matija Vastl kot Tomaž Kajzer: Občudujem njegovo nepopustljivost na poti do cilja
Po desetih letih je na TV Slovenija 1 prišla druga sezona priljubljene serije Življenja Tomaža Kajzerja. Avtorja izvirnega formata in scenarista sta Špela Oblak Levičnik in Peter Bratuša, ki je serijo tudi režiral. V vsaki epizodi raziskujeta vprašanje, kaj bi se zgodilo z našimi življenji, če bi v določenem trenutku zavili drugam, se srečali z drugimi ljudmi, odraščali v drugačnem okolju. Nanizanka tako preigrava različne življenjske poti enega in istega človeka – Tomaža Kajzerja, ki ga igra Matija Vastl.
Ko se dobiva v središču Ljubljane, ga v mrzlem vremenu najprej povprašam po počutju. »Odlično sem. Zdaj, ko je zapadel sneg, še bolje. Rad imam belo zimo in nizke temperature. Verjetno sem čudak za večino ljudi,« mi odgovori in se obenem nasmeji. Pove, da si bo lansko leto zapomnil tudi po Kajzerju. »Filmsko ustvarjanje ima poseben čar. Sodeloval sem z vrhunskimi igralci in igralkami, s katerimi po navadi ne delam. In ne glede na to, da se je snemanje začelo maja, so priprave potekale že prej. V spominu ga imam kot prijetno obdobje.«
Preizkusil poligraf
Lani so posneli drugo sezono serije in po desetih letih premora so glavno vlogo Tomaža Kajzerja znova ponudili Matiji. »Bil sem vesel. Po eni strani je logično, vendar v življenju ni nič samo po sebi umevno. Režiser Peter me je razveselil, ko je rekel: 'Kajzer je tudi po desetih letih lahko samo eden.'« Junak v vsaki epizodi živi popolnoma novo življenje, in tako je v prvi sezoni nastopil v vlogah revizorja, finančnega svetovalca, učitelja golfa, kuharja, odvetnika in kreativnega direktorja, v novi se zvrstijo še druge.
Serija ima edinstven format, glavni igralec namreč v vsaki epizodi igra povsem drug lik.
»Ja, tri epizode smo že videli, v njih Kajzer živi kot koreograf, politik in kriminalist. Prihajata še dve, nepremičninski agent in duhovnik.« Seveda se ob različnih poklicih vsi sprašujemo, kateri je njega najbolj zanimal oziroma bi se v njem z lahkoto znašel. »Težko se odločim za enega, ker so bili vsi po svoje zanimivi. Nobenemu se ne bi odrekel,« odgovori v smehu. »V vsakem od Kajzerjevih življenj je bilo kaj posebnega. Nič ne povem, ker epizoda šele prihaja. Tudi na prižnici še nikoli nisem stal.«
Zasledila sem, da je šel celo na poligraf, zato preverim govorice. »Na snemanju se je ponudila priložnost, da preizkusim poligraf, pa sem ga. Zanimiva izkušnja.« Nadalje poskušam izvedeti, ali se mu je bilo težko vsakič preleviti v nov značaj. »Ne, samo vživljanje v nova življenja ni bilo težko. Tega smo igralci nekako vajeni. Težje pa je, če moraš menjavati življenja v enem snemalnem dnevu. Ampak tega je bilo na srečo malo.«
Skupni imenovalec človeška radovednost
Nanizanka z vedno novimi zgodbami vsekakor odpira teme, ki so aktualne in nas zadevajo in tudi vlivajo pogum, da aktivno delujemo pri ustvarjanju boljše prihodnosti. »Zdi se mi, da je skupni imenovalec vseh zgodb nekje v podstati človeška radovednost, kaj bi se lahko zgodilo z našimi življenji, če bi se v nekem trenutku odločili drugače. Na ravni pripovedi pa Kajzer kot osrednji lik, z nekaj stalnimi stranskimi liki, vedno znova zgradi nov svet,« mi razloži svoj pogled na serijo, nato pa opiše, kako dojema svoj lik, ki ga prepričljivo odigra. »Kajzerja lahko razumeš na več načinov, in to mi je všeč. Njegova življenja lahko spremljamo kot zanimive zgodbe z nekim presenetljivim zapletom, lahko so pogledi na lastna življenja, lahko so razmislek o večnih in tudi aktualnih temah, ki jih odpira v različnih kontekstih.«
Kajzerja lahko razumeš na več načinov, in to mi je všeč.
Kot mi zaupa, je bil odličen občutek spet postati Tomaž Kajzer. »Ne glede na dolg premor se mi je zdelo, kot da vstopam v domače okolje. Ne samo zaradi procesa dela, temveč tudi zaradi razumevanja Kajzerja kot lika.« Ker smo prvo sezono spremljali pred celim desetletjem, me zanima, kaj se je pri njem v tem času spremenilo, in po kratkem premisleku pove: »Kar dolgo obdobje. Zasebno se je moja družina povečala za dva člana, preselil sem se z Gorenjskega v Ljubljano, odigral kup zanimiv vlog, dobil kakšno gubo in kakšen siv las,« mi našteje v smehu.
Več razlik s Kajzerjem
Povprašam ga, ali je tudi on v svojem življenju kameleon. »Poklicno sem z vsako novo vlogo nekdo drug, v življenju pa sem precej bolj v samo enem življenju. S Kajzerjem sva si verjetno podobna v strasti do dela, razlik pa je več.« Ob tem mi razkrije lastnost, ki jo še posebno občuduje pri Tomažu: »Nepopustljivost na poti do cilja.«
Zanimivo pa je, da ga kljub priljubljenosti serije še vedno pogosteje vidimo na odrskih deskah kot na zaslonu ali platnu, in ko ga vprašam, ali se je sam tako odločil, mi le na kratko odgovori: »Niti ne.« Zaposlen je v Slovenskem mladinskem gledališču, trenutno ga lahko vidimo tudi v predstavi Argonavti, ki deloma temelji na literarni predlogi, deloma pa na raziskavi, ki so jo pomagali izvesti igralci. »Bil je lep proces. Predstava odpira pomembna vprašanja o novih drugačnostih.«
Vsekakor se veseli številnih novih projektov. »Pred sabo imam zelo delovno leto. Upam, da mi bo vanj uspelo stisniti tudi kakšno potovanje.« In česa se najbolj veseli v novem letu? »Pustimo se presenetiti.« Pred slovesom pa le še na kratko pove: »Želim vam vse dobro.«
