Čedalje več turističnih krajev se otepa množičnega navala turistov z uvajanjem posebnih taks
Najbrž se še spomnite, koliko prahu je pred leti, še pred korono, dvignil poziv blejskega župana slovenskim enodnevnim turistom, naj poleti, ko je vrhunec turistične sezone, zaradi prevelike gneče raje ne hodijo v gorenjski turistični biser. Med korono, ko ni bilo več tujih turistov, so bili na Bledu sicer še kako veseli slovenskih turistov, letos bi najbrž spet pozvali k čemu podobnemu, če se javnost takrat ne bi preveč zgražala. Zgražanje gor ali dol, Bled ni edini turistično razvpit kraj, ki ga oblegajo množice in kjer oblasti ne vedo, kaj narediti z velikim obiskom. To je sicer ugodno za lokalno gospodarstvo, saj turisti s seboj prinesejo tudi denar, a kot vsaka dobra stran ima to tudi negativne posledice – trume niso vedno najboljša popotnica za lokalno okolje.
Vstopne takse
Letos so mediji pogosto pisali o Benetkah, kamor se na vrhuncu sezone zgrnejo trume tujih turistov. Toliko jih je, da je to začelo motiti tudi domačine, ki praviloma živijo prav od njihovega denarja. A kar je preveč, je preveč, so sklenili Benečani in se odločili, da bodo morali vsi, ki so si zaželeli videti Trg sv. Marka ali most Rialto, plačati vstopno takso v Benetke. Ta bo zunaj sezone znašala 3 evre, v najbolj obljudenih terminih pa 10 evrov.
Podobne zamisli so se pojavile tudi v hrvaškem Dubrovniku. Tam gnečo naredijo praviloma gostje s križark, ki preplavijo Stradun in ozke dubrovniške ulice in »skaline«, da kolikor toliko normalnega človeka mine vse veselje do ogleda tega veličastnega mesta. Če se bo naval nadaljeval, je zelo verjetno pričakovati, da bomo prav kmalu tudi za vstop za ozidje starega Dubrovnika morali odšteti nekaj ali deset evrov.
230 evrov stane turista vstop v Butan.
V Dubrovniku si najbrž ne bodo privoščil, da bi računali toliko kot majhna himalajska država Butan, kjer morajo turisti že ob prečkanju meje plačati od 200 do 250 ameriških dolarjev turistične takse (230 evrov). Drugo najvišjo takso ima otočje Galapagos v Ekvadorju. Vsi obiskovalci nad 12 let starosti, ki želijo vstopiti na enega od galapaških otokov, morajo plačati 100 ameriških dolarjev (92 evrov), otroci pa 50 (46).
Nova Zelandija je pred štirimi leti začela prav tako zaračunavati vstopno turistično takso vsem, ki pridejo na obisk, in sicer 35 novozelandskih dolarjev, kar je približno 20 evrov, pred dvema letoma pa je Japonska začela vsem turistom obračunavati t. i. sajonara takso v višini 1000 jenov (okrog 6 evrov), ko zapustijo Deželo vzhajajočega sonca. Junija letos pa je tudi Tajska uvedla vstopno turistično takso v višini 300 bahtov (okoli 9 evrov), ki je avtomatično vključena v letalsko vozovnico vseh, ki pripotujejo na katero od tajskih letališč.
6 evrov mora plačati vsak tujec, ko zapušča Japonsko.
Zaščita lastnine
Če je bolj ali manj pričakovano, da razvpite in dobro obiskane turistične destinacije začenjajo boj s prevelikim navalom turistov in iščejo poti, da bi trume obiskovalcev omejili na kolikor toliko znosno raven, so o omejevanju števila turistov začeli razmišljati in tudi že ukrepati takšni kraji, ki doslej niso veljali za turistične bisere. Denimo mnogim ljudem po svetu malo znani Ferski otoki v Severnem Atlantskem oceanu, severno od Škotske, ki so sicer del danske kraljevine, a imajo, podobno kot Grenlandija, veliko stopnjo samostojnosti. Na otočju, ki ga sestavlja osemnajst večjih in množica manjših otokov, živi nekaj več kot 52.000 prebivalcev. Čeprav se otočje ponaša tudi s tem, da v povprečju tam dežuje kar 300 dni na leto, se je število ljudi, ki želijo obiskati otočje, ki po marsičem spominja na sosedo na severozahodu – Islandijo, v zadnjih letih zelo povečalo.
Največ zaslug za to, da se mnogi Evropejci želijo odpraviti na Ferske otoke, imajo po mnenju turističnih strokovnjakov družbena omrežja, kjer so začeli obiskovalci objavljati fotografije slikovite pokrajine, strmih klifov, zanimivih slapov, ovac na idiličnih pašnikih in lesenih rustikalnih koč. In tako so si mnogi zaželeli videti to pomanjšano različico Islandije. Še pred dvema letoma so se lahko domačini in redki turisti brez skrbi sprehajali po lokalnih poteh in cestah in uživali v čudovitih razgledih, ki jih ponuja pokrajina na Ferskih otokih. A ker so mnoge od teh poti, ki vodijo do najbolj znanih razglednih točk, zasebna last tamkajšnjih kmetov, so se spomnili na star zakon, ki je v veljavi na otočju, ter začeli zaračunavati prehod čez svojo lastnino.
Takse za dostop do nekaterih najbolj znanih točk na otočju, kot so znamenito plavajoče jezero na otočku Trælanipa, laguna na Saksunu ali obala Dunnesdrangerja, znaša 200 danskih kron, kar je približno 26 evrov. Za prihodnje leto načrtujejo, da bodo podobno takso uvedli za vzpon na najvišji hrib na Ferskih otokih, na 880 metrov visoki Slættaratindur. Najbolj zahodni otok Mykenes pa je letos uvedel dokaj visoko turistično takso v višini približno 65 evrov, ki jo morajo plačati vsi, ki bi si radi ogledali gnezdišča znamenitih ptic njork.
26 evrov računajo kmetje na Ferskih otokih za prehod svoje zemlje.
Turistična strategija
Lastniki zemlje, ki so začeli uvajati turistično takso, pravijo, da je ta uvedena za kompenzacijo zaradi vznemirjanja njihovega načina življenja, oviranja kmetovanja in ogrožanja narave. Nekateri kmetje celo pravijo, da je pošteno, če imajo tudi oni kakšno korist od naraščajočega števila turistov. Res je, da je kar precejšen delež ljudi, ki pridejo na velikih potniških križarkah in se tam zadržijo največ dan ali pa še to ne. Odločitvam kmetov, da sami uvedejo turistične takse, oblasti ne nasprotujejo, še več, na Ferskih otokih načrtujejo strategijo, da bi v turizmu sodelovalo vsaj 80 odstotkov prebivalcev. Kmetje se sklicujejo na najstarejši dokument, napisan na otočju, in sicer na Ovčje pismo iz leta 1298, v katerem so napisana pravila za kompenzacijo lastnikom zemlje za prečkanje njihovih zemljišč.
Naval obiskovalcev
Uvedba posebnih turističnih taks očitno obiskovalcev Ferskih otokov ne moti preveč. Otočje je letos obiskalo več kot 110.000 tujih gostov, ti so tam pustili več kot 100 milijonov evrov, kar je okoli 6 odstotkov bruto domačega proizvoda Ferskih otokov. Večina pride junija, julija in avgusta, ko so vremenske razmere v tem delu Severnega Atlantika najugodnejše.
Poleg tega se je letos prvič zgodilo, da so policisti oglobili dva pohodnika, ki sta zavrnila plačilo turistične takse kmetu, na čigar zemljišču na otoku Kalsoyu (tam so snemali prizore za film Ni čas za smrt – No Time to Die) je pot do izmišljenega nagrobnega kamna Jamesa Bonda, ki ga je kmet Jóhannus Kallsgarð postavil tudi zato, ker je ta konec otoka začelo obiskovati čedalje več obiskovalcev – samo letos jih je prišlo okoli 15.000. Kallsgarð je pred časom novinarju Guardiana zaupal, da je takso uvedel iz preprostega razloga, ker mora najemati lokalne vodnike, ki turiste varno vodijo do najbolj slikovitih klifov in razglednih točk, da ne bi prihajalo do poškodb, kot se je to redno dogajalo v minulih letih.
