Če izgine petelin, izgine tudi gorska narava
Nekoliko bolj potiho in daleč od oči javnosti se zaradi podnebnih sprememb, posegov v prostor in izjemno množičnega obiska v gorah dogaja še ena velika okoljska katastrofa. Divji petelin, naša največja prostoživeča ptica, izumira. A ne gre le za izginotje nekaj sto čudovitih ptic z obličja Slovenije, temveč je s tem neločljivo povezana usoda njihovega življenjskega okolja, ki je dragoceno za vse, ki živimo v Sloveniji, in za obiskovalce naše izjemne narave. Izumiranje divjega petelina namreč pomeni, da Slovenija počasi ostaja brez svoje hribovske narave, ta se spreminja v civilizirano območje, kjer namesto petelinove svatovske pesmi odmevajo motorne žage, hrumijo avtomobili in se razlegajo glasovi preštevilnih turistov.
Pel tudi na Rožniku
Nekoč je poseljeval večino Slovenije razen Primorske in nižinskega dela vzhoda države. Celo na ljubljanskem Rožniku je živel in tudi na Goričkem. Do leta 1984 je bil dragocena lovska trofeja, s svojim neodgovornim odnosom do narave pa smo njegov življenjski prostor tako močno skrčili, da živi le še v odmaknjenih gozdovih Pokljuke, Jelovice in Fužinskih planin pod Triglavom ter okrog Smrekovca in Pece.
Njihovo število zadnje čase tako hitro upada, da v Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS) opozarjajo, da potrebuje nujno zaščito, če nočemo, da izumre. Po ocenah, ki so veljale do nedavnega, naj bi v Sloveniji živelo še okoli 450 pojočih samcev, vendar je glede na rezultate štetja maja letos na Jelovici njihovo število zagotovo veliko manjše.
Petelinarji, kot si sami pravijo, so na Jelovici našteli le še 29 pojočih samcev, kar je za 40 odstotkov manj kot ob zadnjem štetju pred 11 leti. »Stanje divjega petelina na Jelovici je alarmantno. Vrsta se, kot kaže, vztrajno umika v višje lege, kjer še najde primeren habitat, ki ga predstavljajo stari, svetli iglasti gozdovi s podrastjo borovnice. Vsi skupaj se bomo morali zavzeti za njegovo ohranitev, ne sme nam biti vseeno za petelina,« opozarja varstveni ornitolog DOPPS Tomaž Mihelič, vodja popisa in naš največji poznavalec te zanimive in skrivnostne ptice.
Pustil glasbeno šolo
Mihelič je divjega petelina, ki je naša največja kura, vzljubil že pri 13 letih. Medtem ko so se drugi fantje in dekleta te starosti dobivali na prvih zmenkih, je on vstajal zgodaj zjutraj in še pred šolo hodil opazovat živali. »Leta 1987 smo živeli v Bohinju. Z očetovim prijateljem, gozdarjem Ivanom Vebrom, izjemnim poznavalcem in ljubiteljem narave, sva začela tisto pomlad vsako jutro hoditi na petelina. Vse takratne obveznosti razen šole sem prilagodil in prestavljal na soboto in nedeljo, v glasbeno šolo pa sem prav zaradi tega celo nehal hoditi. Nato sem se vpisal na srednjo šolo za gozdarstvo in tam naredil raziskovalno nalogo o divjem petelinu. Od takrat ima osrednjo vlogo mojega raziskovanja,« pripoveduje Tomaž.
Prvič ga je videl in tudi slišal peti že na drugem popisu, konec aprila 1987 v bohinjskih Fužinskih gorah. To je nanj naredilo tako močan vtis, da se je vpisal na gozdarsko fakulteto, saj je želel svoje strastno navdušenje nad divjim petelinom nekako združiti s poklicem.
Ledenodobni relikt
Tomaža Miheliča sta najbolj pritegnili skrivnostnost in plašnost divjega petelina. »To je naša največja, a najbolj plaha ptica. Ekstremno presenetljivo je, kako tiho poje in kako mora biti popolni mir, da jo sploh lahko slišiš. Približati se ji moraš vsaj na 300 metrov. Zanimivo je tudi njeno zelo skrivno življenje. Do sedaj smo poznali le mesta, kjer poje svojo svatovsko pesem, nismo pa veliko vedeli o tem, kje vse se giblje. Ob telemetričnem spremljanju pa smo ugotovili, da ima velike težave s svojim življenjskim prostorom, da je ta zelo ogrožen in da se zelo hitro zmanjšuje, izgineva. Divji petelin mora veliko potovati, a to zato, da se izogne človeku in obljudenim potem. Trenutno s pomočjo telemetričnih ovratnic spremljam osem osebkov. Presenetilo me je tudi, kako dober letalec je. Do sedaj je veljalo, da kure niso dobri letalci, a divji petelin z lahkoto preleti široke alpske doline,« opisuje do sedaj neznane navade.
Glavni razlog, da je divji petelin začel izumirati, so posegi človeka v njegov življenjski prostor, predvsem v času gnezdenja, ko potrebuje mir. Poleg gospodarjenja z gozdovi, predvsem sečnje v času gnezditve, petelina vznemirja in preganja tudi vse bolj množično pohajanje v gore v zimskem in spomladanskem času. K temu je precej pripomogel tudi koronavirus, saj so se množice podale tudi v najbolj odmaknjene kotičke. Tudi podnebne spremembe ne vplivajo ugodno nanj, ki potrebuje ostre zime z veliko snega. V zadnjem času se zato seli vedno višje, v popisu pred dvema letoma so ugotovili, da se je spodnja meja njegovega habitata dvignila kar za 200 metrov. Morda je to povezano tudi z njegovo glavno hrano, borovnicami. Prav območja, ki so prekrita z borovničevjem, so namreč njegova rastišča. In ker se zaradi previsokih temperatur borovnice selijo vedno višje, se za njimi selijo tudi petelini.
Divji petelin je vrsta, ji je v naše kraje prišla že pred ledeno dobo in se je ohranila do danes. »To je pravi ledenodobni relikt! Za svoje preživetje potrebuje mraz, ostro zimo, veliko snega, mir in svetel iglast gozd. Njegovo preživetje pomeni tudi, da je naša narava v dobrem stanju. A ptica je zelo plašna in zelo občutljiva za spremembe, zato vrsta hitro in vztrajno upada. Zagotovo jih je v tem času, odkar jih opazujem, torej od leta 1987, več kot polovica manj,« opozarja.
Zanje kupujejo gozdove
Da bi ohranili divjega petelina, DOPPS v sodelovanju s Triglavskim narodnim parkom (TNP) uvaja mirne cone na gozdnih planotah na okoli 1500 metrih nadmorske višine, kjer so obisk in vse dejavnosti ljudi prilagojene ogroženi živalski vrsti. Prva mirna cona je vzpostavljena na Pokljuki, načrtovane so še na Vitrancu, Mangartskem sedlu in drugje. »Tu ne gre za nobene prepovedi gibanja, le pohodnike s tablami obveščamo in prosimo, da hodijo le po poteh, ne pa po brezpotjih. Uvajajo se tudi zapornice na nekaterih gozdnih cestah, pri čemer močno upamo, da bo razum prevladal nad egom. Ne gre za posege, ki bi ljudem močno omejevali gibanje. Poleg mirnih con hočemo zavarovati divjega petelina tudi s prilagajanjem gospodarjenja na nekaterih območjih, kjer želimo, da bi gozd prepustili naravi in v njem ne bi sekali in odvažali lesa. Samo v takem, starem gozdu, lahko divji petelin, pa tudi mnoge druge ogrožene ptice in živali, preživijo,« razloži Mihelič.
Spomladi letos je DOPPS zagnal veliki projekt za odkup gozdov, ki jih bodo prepustili naravi, da bodo v njih lahko preživele ogrožene vrste ptic, tudi divji petelin. Poleg njega so najbolj ogroženi še koconogi čuk, črna štorklja, mali muhar in belohrbti detelj. Vsi za svoje preživetje potrebujejo naravni stari gozd, v katerem ne sekajo in ne odstranjujejo padlih dreves, v večini naših gozdov (99 odstotkov) pa vse bolj intenzivno gospodarijo, zato tudi te ptice, odvisne od naravnega gozda, intenzivno izginjajo. Od leta 2004 se v povprečju vsako leto odpira več kot 400 kilometrov novih gozdnih prometnic za spravilo lesa. Naravi prepuščenih gozdov je zelo malo.
V akciji Varuhi gozdnih specialistov so na DOPPS zbrali že 30.000 evrov, kar zadostuje za nakup približno sedem hektarjev. Seveda za ohranitev ogroženih ptic potrebujemo še veliko več naravi prepuščenih gozdov.
Divji petelin slovi po svojem zanimivem paritvenem obnašanju. Vsako leto od sredine marca do konca maja išče samico, ki ji s pravo predstavo pokaže, da je prav on najboljši med samci. Med petjem svatovske pesmi je popolnoma slep in gluh od ljubezni in pozabi na okolico. Na rastišču se tako zbere več samcev, ki dvignejo svoje repe, se našopirijo ter s posebnimi glasovi – s klepanjem, hropenjem, pokanjem in brušenjem – osvajajo samico. Včasih med zaljubljenimi petelini pride celo do boja, na koncu pa samica izbere snubca.
