Odpuščeni policist, ki je prejel medaljo za požrtvovalnost, vrača udarec

Če kdo, potem se je Danilo Lavrinc, ko je še bil kot kriminalist zaposlen na ljubljanski policijski upravi, dobro zavedal pomena vzdrževanja stikov s policijskimi viri oziroma informatorji. Morda ga je prav kateri od teh pripeljal do roparjev sefov banke SKB iz leta 2005 Dejana Vidmarja in Saša Noseta, ki so ju ujeli šest let in pet mesecev po samem dejanju. Leta 2012 je zato s sodelavci tudi prejel medaljo policije za požrtvovalnost.

Njegova slava se je sedem let pozneje naenkrat končala, saj je pristal v priporu. Kot policist naj bi služil s prodajo tablet flormidal, ki lahko ob zlorabi povzročajo tako hudo odvisnost kot heroin in kokain. Družbo naj bi mu delal Filip Didović, registriran policijski informator, ki naj bi tablete dražje preprodajal naprej.

Oba sta bila septembra 2020 na ljubljanskem okrožnem sodišču obsojena na zaporno kazen. A že dve leti pozneje so zadevo z razveljavitvijo sodbe na glavo obrnile ljubljanske višje sodnice. Aprila lani se je tako sojenje zoper njiju vrnilo na prvo stopnjo, kjer pa se še čaka na epilog.

Vložil za dobrih 25.000 evrov vredno tožbo

Medtem pa očitno želi Lavrinc, 42-letni diplomirani pravnik po poklicu, državi vrniti udarec. Proti njej je vložil za dobrih 25.000 evrov vredno tožbo. Gre za izplačilo dodatka za pripravljenost, do katerega bi moral biti, kot je še danes prepričan, upravičen tudi po koncu osemurnega delovnega dne. In to vse od 1. januarja 2017 do skoraj njegovega zadnjega dne na policiji, to je 4. februarja 2019.

Na delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani je včeraj razložil, da mu je bilo na usposabljanjih od leta 2010, ko je začel delati na oddelku za kriminalistično-obveščevalno dejavnost na PU Ljubljana, rečeno, naj bodo informatorjem dosegljivi 24 ur na dan in sedem dni na teden. »To je bilo osnovno načelo naše dejavnosti,« je poudaril in dodal, da je le tako lahko vzpostavil zaupen odnos z viri in hkrati od njih dobil uporabne informacije: »Če se ne bi javil, bi takšnega človeka lahko izgubili in ne bi dobili določenih informacij.«

Sam ves ta čas seveda šteje za pripravljenost, pa četudi je v primerih, ko je bilo treba po klicu informatorja takoj odreagirati, dobil plačane nadure: »Jaz pripravljenost štejem kot tisto, kar dobim plačano zunaj delovnega časa.«

Država seveda temu nasprotuje. Takratni Lavrinčev nadrejeni Uroš Bohinc se tako strinja, da je priporočljivo biti dosegljiv informatorjem tudi zunaj delovnega časa, a da od njega tega nikoli niso zahtevali: »Če se ni javil, tudi ni bilo nič narobe.«

Kar se tiče dodatka za pripravljenost, je dejal, da je bil tožnik do njega upravičen le, »če se je pričakovalo nekaj nujnega« in če bi zato moral denimo v roku ene ure priti v službo. Takšna pripravljenost, ki je bila plačana, se je po Bohinčevih besedah odrejala »izjemoma«, Lavrincu pa da je bila napovedana že nekaj dni vnaprej: »Točno je vedel, kdaj mu bo odrejena in za koliko časa.«