Državo toži, ker ga je infarkt
Velijan Kovačič od države zahteva 41 tisoč evrov, ker je doživel infarkt, kot trdi, zaradi katastrofalnih razmer na Dobu
Odpri galerijo
Velijan Kovačič je na sodišče prišel z Doba FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
»Razmere v zaporu so bile katastrofalne! In ker so tako grdo delali z mano, sem doživel infarkt!« je dejal Velijan Kovačič, ki je na novomeško okrožno sodišče prišel v družbi dveh paznikov iz našega največjega zapora, z Doba, kjer se mu je menda tako slabo godilo, da je doživel akutni miokardni infarkt. In zato toži državo za 41 tisoč evrov. Sicer si je zaradi tatvin, nasilja in drugih grehov prislužil kar dolgo bivanje na Dobu, več kot pet let bo moral preživeti za rešetkami, si je pa precejšen del kazni prislužil, ker je ogoljufal župnika Antona Marinka, ko je ta še služboval v Prečni. Marinko je dolenjskemu Romu, misleč, da gre za uspešnega podjetnika, ki želi izstopiti iz bednega in neurejenega okolja, posodil kar 195 tisoč evrov.
Kovačič je tokrat na sodišču trdil, da so razmere na Dobu nečloveške, zaporniki da imajo tako malo prostora, da niti vsi ne bi mogli stati, če bi se vsi postavili v sobo, v kateri je bilo več pogradov. »Tem podatkom ne smemo verjeti. Uprava daje napačne informacije, te številke so sigurno napačne,« je zavrnil navedbe sodnice Ane Novina, ko je gledala podatke zaporov, da je v skupni sobi, kjer je bilo med 10 in tudi 15 obsojencev, 59,25 kvadratnih metrov neto površine. Tudi podatki o številu obsojencev ne držijo, je zatrjeval Kovačič, ki je razlagal, da je bil v začetku celo v sobi skupaj s 25 obsojenci. »Nimam kaj lagati. Pogradi so bili vedno polni. Vi ne veste, kaj je Dob. Vsak sebe ven vleče.« In je nadaljeval, kako neznosno je bilo v tisti skupni sobi; nobene klime, ventilator poleti ni dohajal hladiti, tako da so obsojenci na okna sami obesili rjuhe, da ni sonce pripekalo v notranjost.
»No, danes so na oknih že zavese, a zaporniki na nekaterih oddelkih še vedno prestajajo kazen v človeka nevrednih razmerah. Sem pa moral delati, če sem želel dobiti kakšne ugodnosti, čeprav je bilo plačilo vsega 30 do 40 evrov na mesec. En teden sem delal zjutraj, en popoldne, dva tedna zapored pa ponoči. In ko sem se zjutraj vrnil z dela, mi v sobi sozaporniki niso dali miru in nisem mogel spati. Prosil sem vzgojnega, naj me premestijo v manjšo sobo, da bi se lahko spočil, ker delam ponoči, a niso hoteli nič slišati. Bil sem res utrujen in enkrat se je zgodilo, da sem na delovnem mestu zaspal. Samo enkrat sem zaspal,« je trdil in zavrnil navedbe zaporov, da naj bi na delovnem mestu, delal je kot čistilec, večkrat spal. V zaporu so izpostavili tudi, da je Velijan večkrat zapustil delovno mesto in odšel na telefon brez dovoljenja, zadrževal pa naj bi se tudi v garderobi civilnih delavcev, kar obsojencem ni dovoljeno. Ker torej ni upošteval navodil, je ostal brez službe.
Potem pa se je šele začelo gorje! »To je bil zame šok, službo sem izgubil samo zato, ker me niso dali v samsko sobo, da bi se spočil. Vsak dan sem jokal, res je šlo za katastrofo, niti jesti nisem mogel. Celo obesil sem se, pa so me pazniki pravi čas rešili,« je povedal. In potem je doživel infarkt. Začelo se je tako, da je čutil mravljinčenje, o tem je potožil paznikom, ki so ga, vklenjenega seveda, peljali v trebanjski zdravstveni dom, od tam pa ga je zdravnik napotil na urgenco v Novo mesto. Znova sta ga peljala paznika, v čakalnici je moral (tako kot navadni državljani, op.p.) čakati štiri ure, potem pa je njega in paznika zdravnica nahrulila, kako da sta ga pripeljala onadva, ko pa ga je vendar infarkt. Iz Trebnjega bi ga vendar morali pripeljati z rešilcem! Velijan je bil nekaj dni v bolnišnici, zaradi okrevanja je tudi prekinil prestajanje zaporne kazni, potem pa se je vrnil na Dob. »Čeprav bi moral biti v Ljubljani, da bi bil bližje bolnišnici,« je prepričan.
Po mnenju Kovačiča in njegovega odvetnika Luke Jukiča je obsojenec utrpel infarkt zaradi stresa in hudega trpljenja med prestajanjem kazni. Za trpljenje so krive sankcije; odvzem pravice do dela, skrajšane pravice do obiskov in odvzem pravice do nočitev partnerice. In kaznovan je bil le zato, ker je zadremal na delovnem mestu. Posledice pa zaradi infarkta ima, opraviti ni mogel niti 6-minutnega testa hoje, s športom se ne more ukvarjati, ker ga psihično obremenjuje, ga pa mori še dejstvo, da po infarktu ni sposoben za delo niti v skrajšanem delovnem času; prej se je namreč ukvarjal z odkupom in prodajo železa, kar je od njega zahtevalo fizično moč, v prihodnosti pa naj bi potreboval celo presaditev srca.
Državno pravobranilstvo Kovačičev zahtevek kot neutemeljen zavrača, sicer pa bo o odškodninskem zahtevku odločalo sodišče, še prej pa se bo na novomeškem sodišču zvrstila cela četa prič, mnenje oziroma vzročno zvezo med stresom in infarktom naj bi podala tudi nevropsihiater in kardiolog. Sicer pa pravobranilstvo izpostavlja tudi dejstvo, da je Kovačič strasten kadilec, pa tudi, da je mama prebolela srčni infarkt pri 50-ih, ki je umrla februarja 2011, ko jo je ustrelil novomeškega podjetnik, takrat je bil ranjen tudi Velijan. Omenjeni strelski obračun je še vedno zavit v tančico skrivnosti, predvsem ostaja nepojasnjen vzrok streljanja. Romi so namreč trdili, da s podjetnikom niso imeli neporavnanih računov, domačini pa so vedeli veliko povedati o tem, da naj bi Romi kradli železo in izsiljevali.
Kovačič je tokrat na sodišču trdil, da so razmere na Dobu nečloveške, zaporniki da imajo tako malo prostora, da niti vsi ne bi mogli stati, če bi se vsi postavili v sobo, v kateri je bilo več pogradov. »Tem podatkom ne smemo verjeti. Uprava daje napačne informacije, te številke so sigurno napačne,« je zavrnil navedbe sodnice Ane Novina, ko je gledala podatke zaporov, da je v skupni sobi, kjer je bilo med 10 in tudi 15 obsojencev, 59,25 kvadratnih metrov neto površine. Tudi podatki o številu obsojencev ne držijo, je zatrjeval Kovačič, ki je razlagal, da je bil v začetku celo v sobi skupaj s 25 obsojenci. »Nimam kaj lagati. Pogradi so bili vedno polni. Vi ne veste, kaj je Dob. Vsak sebe ven vleče.« In je nadaljeval, kako neznosno je bilo v tisti skupni sobi; nobene klime, ventilator poleti ni dohajal hladiti, tako da so obsojenci na okna sami obesili rjuhe, da ni sonce pripekalo v notranjost.
»No, danes so na oknih že zavese, a zaporniki na nekaterih oddelkih še vedno prestajajo kazen v človeka nevrednih razmerah. Sem pa moral delati, če sem želel dobiti kakšne ugodnosti, čeprav je bilo plačilo vsega 30 do 40 evrov na mesec. En teden sem delal zjutraj, en popoldne, dva tedna zapored pa ponoči. In ko sem se zjutraj vrnil z dela, mi v sobi sozaporniki niso dali miru in nisem mogel spati. Prosil sem vzgojnega, naj me premestijo v manjšo sobo, da bi se lahko spočil, ker delam ponoči, a niso hoteli nič slišati. Bil sem res utrujen in enkrat se je zgodilo, da sem na delovnem mestu zaspal. Samo enkrat sem zaspal,« je trdil in zavrnil navedbe zaporov, da naj bi na delovnem mestu, delal je kot čistilec, večkrat spal. V zaporu so izpostavili tudi, da je Velijan večkrat zapustil delovno mesto in odšel na telefon brez dovoljenja, zadrževal pa naj bi se tudi v garderobi civilnih delavcev, kar obsojencem ni dovoljeno. Ker torej ni upošteval navodil, je ostal brez službe.
Potem pa se je šele začelo gorje! »To je bil zame šok, službo sem izgubil samo zato, ker me niso dali v samsko sobo, da bi se spočil. Vsak dan sem jokal, res je šlo za katastrofo, niti jesti nisem mogel. Celo obesil sem se, pa so me pazniki pravi čas rešili,« je povedal. In potem je doživel infarkt. Začelo se je tako, da je čutil mravljinčenje, o tem je potožil paznikom, ki so ga, vklenjenega seveda, peljali v trebanjski zdravstveni dom, od tam pa ga je zdravnik napotil na urgenco v Novo mesto. Znova sta ga peljala paznika, v čakalnici je moral (tako kot navadni državljani, op.p.) čakati štiri ure, potem pa je njega in paznika zdravnica nahrulila, kako da sta ga pripeljala onadva, ko pa ga je vendar infarkt. Iz Trebnjega bi ga vendar morali pripeljati z rešilcem! Velijan je bil nekaj dni v bolnišnici, zaradi okrevanja je tudi prekinil prestajanje zaporne kazni, potem pa se je vrnil na Dob. »Čeprav bi moral biti v Ljubljani, da bi bil bližje bolnišnici,« je prepričan.
Po mnenju Kovačiča in njegovega odvetnika Luke Jukiča je obsojenec utrpel infarkt zaradi stresa in hudega trpljenja med prestajanjem kazni. Za trpljenje so krive sankcije; odvzem pravice do dela, skrajšane pravice do obiskov in odvzem pravice do nočitev partnerice. In kaznovan je bil le zato, ker je zadremal na delovnem mestu. Posledice pa zaradi infarkta ima, opraviti ni mogel niti 6-minutnega testa hoje, s športom se ne more ukvarjati, ker ga psihično obremenjuje, ga pa mori še dejstvo, da po infarktu ni sposoben za delo niti v skrajšanem delovnem času; prej se je namreč ukvarjal z odkupom in prodajo železa, kar je od njega zahtevalo fizično moč, v prihodnosti pa naj bi potreboval celo presaditev srca.
Državno pravobranilstvo Kovačičev zahtevek kot neutemeljen zavrača, sicer pa bo o odškodninskem zahtevku odločalo sodišče, še prej pa se bo na novomeškem sodišču zvrstila cela četa prič, mnenje oziroma vzročno zvezo med stresom in infarktom naj bi podala tudi nevropsihiater in kardiolog. Sicer pa pravobranilstvo izpostavlja tudi dejstvo, da je Kovačič strasten kadilec, pa tudi, da je mama prebolela srčni infarkt pri 50-ih, ki je umrla februarja 2011, ko jo je ustrelil novomeškega podjetnik, takrat je bil ranjen tudi Velijan. Omenjeni strelski obračun je še vedno zavit v tančico skrivnosti, predvsem ostaja nepojasnjen vzrok streljanja. Romi so namreč trdili, da s podjetnikom niso imeli neporavnanih računov, domačini pa so vedeli veliko povedati o tem, da naj bi Romi kradli železo in izsiljevali.
