NAREDIL SE JE MRTVEGA

Antona napadla pobesnela medvedka in ga mrcvarila

Objavljeno 19. marec 2020 18.10 | Posodobljeno 19. marec 2020 18.18 | Piše: Milan Glavonjić

Anton Šilc nabiral čemaž, ko se je vanj zapodila mrcina. Naredil se je mrtvega, verjetno ga je z lajanjem rešil pes.

Mrcina je lovcu v hrbet zasadila kremplje. FOTO: Osebni Arhiv
Nobena rastlina ni tako učinkovita za čiščenje želodca, črevesja in krvi, je o čemažu, ki ima lastnosti vrtnega česna, le da je mnogo bolj zdravilen, že zdavnaj zapisal švicarski župnik Kunzle. Menda je medved po zimskem spanju s čemažem tako obseden, da se ga zaradi čiščenja trebuha naužije do grla. O enem prvih znanilcev pomladi, ki so ga uživali že Rimljani in naj bi ga imeli celo rajši kot česen, te dni pa je pozelenil tudi pobočja Trubarjeve pokrajine, je v dnevu, ko je koronavirus udaril tudi v ta kraj, pol ducata dobro uglašenih velikolaških veseljakov in budnih kronistov lokalnega dogajanja kresalo mnenja in delilo nasvete.
image
V knjigi o čemažu avtor Avgust Miklošič opozarja na previdnost pri nabiranju, saj lahko v bližini preži kosmata družina. FOTO: Milan Glavonjić

»Res si imel veliko srečo, da si lahko ušel kosmatincu, ko ti je že sopihal za hrbtom. Tako blizu ti je bil kot meni, deset let bo od tistega oktobra, pri nabiranju gob v gozdu na Kobili,« je Peter Indihar, zagotovo najbolj informiran mož velikolaških novic, zlagal še vročo zgodbo soseda Antona Šilca, ki se je minuli četrtek srečno rešil objema kosmatinčevih ubijalskih tac. Leta 2010 se je spogledoval z nebesi, ko ga je mrhovinar potisnil v kot, rjovel, lomastil in mahal s šapami, da je rezalo zrak. Petra so rešile hitre noge, kolikor so ga nesle, je stekel med drevesna debla, se spominja.

»Desetkrat sem že bil v smrtni nevarnosti in me po poškodbah ni nikoli bolelo. Tudi tokrat me ni. Treščil sem z motorja, sani in kolesa ter utrpel poškodbe glave in zlom ključnice. Motokultivator mi je raztrgal nogo, kot šolar sem lovil ptiča in zgrmel z balkona,« si je 60-letni Anton, sicer asketske postave, s prijatelji prostodušno dal duška. »Od danes si Srečko,« je z njim trčil prijatelj, Žužkov Anton. Tudi Janez, Jože, Martin in preostala druščina mu je voščila ob novem rojstnem dnevu.
Medvedko odstrelili
Velikolaško območje je sodeč po številnih primerih bližnjih srečanj ljudi s kosmatinci v zadnjih dveh desetletij najbolj nevarno. Leta 1996 je medvedka v poznih urah 200 metrov pred domom pri Zlatemu repu na cesti napadla starejšega občana in ga hudo poškodovala po glavi in hrbtu. Leta 2012 je v Hrustovem pri gobarju zver sledi tac pustila po njegovem hrbtu in nogah, istega leta pa je skočila na sprehajalko s psom na poti proti Mali Slevici. Sicer so napadalno medvedko, ki je imela kar tri mladiče, dva dni po tem interventno odstrelili.


»Vonj brstečega čemaža me je zvabil na pobočje hriba, zloženega nad zaselkom Borovec, nedaleč od regionalne ceste, ki mimo Velike in Male Slevice pelje proti bloški planoti. Že od nekdaj kot svoj žep dobro poznam sleherni kotiček teh krajev, v katere vrsto let zahajam tudi kot član velikolaške zelene bratovščine. Da se medvedi klatijo tod od nekdaj, ne vemo le lovci, zato je možnost srečanja z njegovo družino ravno na našem območju zelo verjetna, da pa bo zver tako blizu vasi in bo napadla, tega se nisem nadejal,« še pod vtisom dogodka razlaga Anton. Malo pred poldrugo uro je bilo, ko jo je mahnil po strmini navzdol. Ko je bil 200 metrov oddaljen od avtomobila, je nanj planila medvedka. Je bila razkurjena zaradi smukanja njegovega igrivega psa, ki je nase opozarjal z lajanjem med gospodarjevim nabiranjem čemaža?

Domnevno se mrcina, skrita v gošči, ni takoj pokazala, ko pa naj bi se štirinožec umaknil malo vstran in obmolknil, se je zapodila proti njemu. To je maščevanje, je bila ena od misli, ki so ga prešinile, ko je na razdalji okoli 70 metrov za hrbtom začutil njeno hropenje. Naredil je deset do petnajst odločnih korakov, a ga je podivjani medved dohitel in s kremplji bliskovito dvakrat mahnil po hrbtu. Anton se je zgrudil na trebuh in ostal miren.
V primeru paničnega bežanja bi zagotovo še dražje prodal svojo kožo.


»Tako je naneslo, da sem glavo trdno zaril v podrast in se nisem premaknil. Lahko bi rekel, da sem ravnal taktično kot v filmu ali po pričevanjih poznavalcev srečanja z medvedi, da bi v primeru paničnega bežanja zagotovo še dražje prodal svojo kožo,« je razlagal radovedni druščini. Kosmatinec se je umaknil, ko se je z roba gozda znova oglasil pes. Anton se je počasi, ne da bi ga preganjal strah, pomikal proti avtomobilu in se zapeljal do kilometer oddaljene hiše, do predsednika lovske družine Francija Zakrajška. Ta mu je dal prvo pomoč, čez slabo uro pa je končal na urgenci z vidnimi globokimi praskami po hrbtu ter poškodbami v predelu nosu in ust.




Deli s prijatelji