NA EKS
Zlatko Dalić in odprto pismo: čar lažnih novic
Za stanje v državi torej niso krivi samo politiki, ampak tudi ljudje, ki ne znajo misliti s svojo glavo.
Odpri galerijo
Igor Premužić je nastavil ogledalo hrvaški družbi.
Tik pred finalom svetovnega prvenstva v nogometu, v katerem sta se pomerili Hrvaška in Francija, je po facebooku zakrožilo odprto pismo hrvaški javnosti, ki naj bi ga spisal Zlatko Dalić, selektor hrvaške nogometne reprezentance. Glede na to, da je zadevo delilo vsaj deset mojih prijateljev na facebooku, me je zanimalo, kaj je na stvari, zato sem tudi sama kliknila na povezavo in pismo prebrala.
Dalić v njem nastavi ogledalo politikom, ki se, četudi je, kot pravi, situacija na Hrvaškem trenutno res slaba in številni otroci hodijo spat lačni, kitijo z uspehi športnikov. V imenu reprezentance jih prosi, naj ne izrabljajo uspehov športnikov za lastno promocijo, saj s tem diskreditirajo njihovo delo. V njihovih slačilnicah niso več dobrodošli, nogometaši se ne bodo več fotografirali z njimi in tudi hrvaških dresov naj ne nosijo, dokler ne bodo dejansko kaj naredili za državo. Poanta besedila je odlična, kajti prav to je problem kolektivnih športnih histerij – ne raja, ki za en mesec pozabi na vse drugo, da evforično navija za svoj tim, ampak politična elita, ki izrablja šport za promocijo svojih aktivnosti ali kot preusmeritev od vsega, kar je v družbi in državi narobe. Težava je samo v tem, da pisma v resnici ni napisal Zlatko Dalić, temveč Igor Premužić, pisec, ki se v svojih besedilih pogosto kritično loteva hrvaške družbe. Premužić je pod besedilom tudi podpisan, a res šele pod »podpisom« Zlatka Dalića, tako da ga tisti, ki je tekst bral površno, zlahka spregleda. Kdor je članek samo preletel, mu je najbrž ušlo tudi, da je bil objavljen v kategoriji humor. Ampak takih ljudi je bilo očitno presenetljivo veliko. Pustimo tistih deset, petnajst mojih prijateljev na facebooku – Premužić sam je v svojem blogu kot odgovoru na tekst zapisal, da je bilo pismo v 24 urah od objave deljeno kar 1500-krat in da so bili mnogi med temi deljenji hvalospevi Zlatku Daliću, kar pomeni, da so ljudje dejansko mislili, da gre za avtorsko Dalićevo objavo. »Pokazal sem, da večina ljudi branju nekega besedila ni pripravljena nameniti več kot pet minut in še da tega, kar so prebrali, ne sprocesirajo. Ljudje so izjemno površni in se svojemu konformizmu niso pripravljeni odreči, niti za pet minut, kolikor jih je potrebnih, da sploh razumemo neko besedilo,« je v objavi na blogu dejal Premužić. Niti intelektualci in novinarji niso imuni proti temu: stvar je namreč šla tako daleč, da je novico, vsaj za kratek čas, objavil tudi Žurnal24 s senzacionalističnim naslovom Odprto pismo Zlatka Dalića: Politiki v našo slačilnico niste dobrodošli, a so jo pravočasno umaknili, tako sem jo, ko sem zadevo googlala, še vedno našla med zadetki na googlu, a ob kliku nanjo že naletela na obvestilo, da stran ne obstaja.
Kako dovzetni so ljudje za lažne novice, se je pokazalo že v primeru umetnika Mihe Artnaka, ki je lani razburil javnost z novico, da naj bi sliko iz golobjih iztrebkov prodal na Kitajsko, za to pa prejel približno milijon evrov v hitro vzpenjajoči se kriptovaluti. O tem so poročali skoraj vsi vodilni slovenski mediji. Kako ne bi, če pa je bila novica o Artnakovem uspehu objavljena na portalu Guardian! A pozor, ni šlo za Guardian, temveč za Guadrain, »fake« spletno stran, oblikovno skoraj identično Guardianu, ki jo je za potrebe širjenja te novice ustvaril kar Artnak sam. Ljudje so klikali, brali, hlastali po informacijah, nikomur pa ni kapnilo, da je Guardian videti malo čudno. Tako kot v primeru »pisma« Zlatka Dalića niso posvečali pozornosti temu, da gre za članek, objavljen na nekem XY blogu pod oznako humor.
Če obstaja toliko ljudi, tudi inteligentnih, beročih in pišočih, ki so tako površni, kar se tiče novic, potem niti ni čudno, da smo kot narod tako vodljivi od politikov, dovzetni za leporečje in populistične slogane. Za stanje v državi torej niso krivi samo politiki, ampak tudi ljudje, ki ne znajo misliti s svojo glavo, kar o Hrvaški pove tudi Premužić. »Prav to bralsko telo se zaradi površnosti in konformizma priklanja političnim opcijam, ki to državo uničujejo že 27 let. /.../ Ampak niso krivi pripadniki politične kaste, povezane z nepotizmom in kriminalom, ampak ljudje, ki kratkega besedila niso sposobni od začetka do konca prebrati z razumevanjem.« Enako bi lahko rekli za Slovenijo ...
Dalić v njem nastavi ogledalo politikom, ki se, četudi je, kot pravi, situacija na Hrvaškem trenutno res slaba in številni otroci hodijo spat lačni, kitijo z uspehi športnikov. V imenu reprezentance jih prosi, naj ne izrabljajo uspehov športnikov za lastno promocijo, saj s tem diskreditirajo njihovo delo. V njihovih slačilnicah niso več dobrodošli, nogometaši se ne bodo več fotografirali z njimi in tudi hrvaških dresov naj ne nosijo, dokler ne bodo dejansko kaj naredili za državo. Poanta besedila je odlična, kajti prav to je problem kolektivnih športnih histerij – ne raja, ki za en mesec pozabi na vse drugo, da evforično navija za svoj tim, ampak politična elita, ki izrablja šport za promocijo svojih aktivnosti ali kot preusmeritev od vsega, kar je v družbi in državi narobe. Težava je samo v tem, da pisma v resnici ni napisal Zlatko Dalić, temveč Igor Premužić, pisec, ki se v svojih besedilih pogosto kritično loteva hrvaške družbe. Premužić je pod besedilom tudi podpisan, a res šele pod »podpisom« Zlatka Dalića, tako da ga tisti, ki je tekst bral površno, zlahka spregleda. Kdor je članek samo preletel, mu je najbrž ušlo tudi, da je bil objavljen v kategoriji humor. Ampak takih ljudi je bilo očitno presenetljivo veliko. Pustimo tistih deset, petnajst mojih prijateljev na facebooku – Premužić sam je v svojem blogu kot odgovoru na tekst zapisal, da je bilo pismo v 24 urah od objave deljeno kar 1500-krat in da so bili mnogi med temi deljenji hvalospevi Zlatku Daliću, kar pomeni, da so ljudje dejansko mislili, da gre za avtorsko Dalićevo objavo. »Pokazal sem, da večina ljudi branju nekega besedila ni pripravljena nameniti več kot pet minut in še da tega, kar so prebrali, ne sprocesirajo. Ljudje so izjemno površni in se svojemu konformizmu niso pripravljeni odreči, niti za pet minut, kolikor jih je potrebnih, da sploh razumemo neko besedilo,« je v objavi na blogu dejal Premužić. Niti intelektualci in novinarji niso imuni proti temu: stvar je namreč šla tako daleč, da je novico, vsaj za kratek čas, objavil tudi Žurnal24 s senzacionalističnim naslovom Odprto pismo Zlatka Dalića: Politiki v našo slačilnico niste dobrodošli, a so jo pravočasno umaknili, tako sem jo, ko sem zadevo googlala, še vedno našla med zadetki na googlu, a ob kliku nanjo že naletela na obvestilo, da stran ne obstaja.
Kako dovzetni so ljudje za lažne novice, se je pokazalo že v primeru umetnika Mihe Artnaka, ki je lani razburil javnost z novico, da naj bi sliko iz golobjih iztrebkov prodal na Kitajsko, za to pa prejel približno milijon evrov v hitro vzpenjajoči se kriptovaluti. O tem so poročali skoraj vsi vodilni slovenski mediji. Kako ne bi, če pa je bila novica o Artnakovem uspehu objavljena na portalu Guardian! A pozor, ni šlo za Guardian, temveč za Guadrain, »fake« spletno stran, oblikovno skoraj identično Guardianu, ki jo je za potrebe širjenja te novice ustvaril kar Artnak sam. Ljudje so klikali, brali, hlastali po informacijah, nikomur pa ni kapnilo, da je Guardian videti malo čudno. Tako kot v primeru »pisma« Zlatka Dalića niso posvečali pozornosti temu, da gre za članek, objavljen na nekem XY blogu pod oznako humor.
Če obstaja toliko ljudi, tudi inteligentnih, beročih in pišočih, ki so tako površni, kar se tiče novic, potem niti ni čudno, da smo kot narod tako vodljivi od politikov, dovzetni za leporečje in populistične slogane. Za stanje v državi torej niso krivi samo politiki, ampak tudi ljudje, ki ne znajo misliti s svojo glavo, kar o Hrvaški pove tudi Premužić. »Prav to bralsko telo se zaradi površnosti in konformizma priklanja političnim opcijam, ki to državo uničujejo že 27 let. /.../ Ampak niso krivi pripadniki politične kaste, povezane z nepotizmom in kriminalom, ampak ljudje, ki kratkega besedila niso sposobni od začetka do konca prebrati z razumevanjem.« Enako bi lahko rekli za Slovenijo ...
