Vlada, mobitel in špricar ...

Priznati je treba, da se na državni agenciji za varnost prometa zelo trudijo, da bi udeležence v prometu ozavestili, kaj je prav in kaj ne. Zato vsake toliko pripravijo akcijo ozaveščanja o tem in onem, od varnosti pešcev, otrok do uporabe varnostnega pasu, uporabe telefona in še česa, ter z njo poskušajo opozoriti udeležence v prometu, kako ravnati, da se na slovenskih cestah ne bi zgodilo toliko prometnih nesreč in da v njih ne bi umrlo še več ljudi. Zdaj poteka ena od teh akcij, ki naj bi izboljšale varnost v prometu. Vozimo pametno je slogan, ki naj bi voznike prepričal, da se morajo držati pravil, ne smejo voziti prehitro, tudi ne pod vplivom alkohola, prav tako naj ne bi med vožnjo klepetali po telefonu.

Odgovorni v državi voznike in druge udeležence v prometu (pešce, kolesarje, motoriste …) na vse pretege poskušajo pripraviti do tega, da bi se držali cestnoprometnih pravil, ki poleg tega, da je treba upoštevati prometne znake, vključujejo strpno vožnjo. Nemalokrat jih pozivajo tudi h kulturi vožnje in kulturnega obnašanja v prometu.

Pri tem je nemogoče pomisliti, kako je mogoče, da mora človeka nekdo posebej opozoriti, da ne sme delati nečesa, kar ga lahko ubije ali, še huje, ubije koga drugega. Pravzaprav je že kar groteskno, ko spremljam dnevne novice vseh medijev, koliko vsakodnevnega prepričevanje je potrebnega, da bi bili ljudje bolj kulturni povsod, tudi na cesti.

Največ je tistih akcij, ki voznike prepričujejo, da naj ne vozijo prehitro, saj hitrost ubija. No, če se le parkrat popelješ po slovenskih cestah, hitro ugotoviš, da vsaj tretjina voznikov (verjetno pa jih je več) tega priporočila ne upošteva. Divjajo po avtocestah in tudi vseh drugih ne glede na to, da jim prometni znaki, postavljeni ob njih, kričijo, da je treba hitrost omejiti, saj to zahtevajo razmere na cesti in ob njej. Ne pomagajo niti radarji, ki jih je na naših cestah čedalje več, niti poostreno pogosto in večkratno merjenje hitrosti na najbolj kritičnih delih cest. Svetel žarek upanja, ki naj bi tudi spremenilo dojemanje voznikov, kaj pomenita hitrost in prehitra vožnja, naj bi prineslo sekcijsko merjenje hitrosti, ki so ga poskusno uvedli lani na nekaj več kot petkilometrskem odseku med priključkom Trojane in izvozom iz predora Podmilj v smeri proti Ljubljani. Njihove analize so namreč pokazale, da je z vidika večjih prekoračitev hitrosti in posledic prometnih nesreč (tudi smrtna žrtev) na odseku čez Trojane problematična še zlasti smer Maribor–Ljubljana. Kot so sporočili odgovorni, se je po skoraj enem letu to merjenje pokazalo kot odlično, saj v tem obdobju tam ni bilo niti ene prometne nesreče, prej pa je bil to najbolj nevaren odsek avtoceste A1. Tako bodo omejevali hitrost tudi na drugih cestah, sporočajo.

Človek bi pomislil, da ljudje tako divjajo tudi na cestah predvsem zato, ker se bojijo, da bodo v življenju kaj zamudili, a verjetno se ne zavedajo, da prav zaradi objestne in prehitre vožnje marsičesa v življenju res ne bodo doživeli.


Posebna zgodba v prometu so ljudje, ki pijejo alkohol in brez zadržkov sedejo za volan, na motor. Zdi se, da nobeno prepričevanje o tem, kako tudi alkohol, sploh v kombinaciji s hitrostjo oziroma prehitro vožnjo, ubija, očitno ne zaleže. Kot se zdi, je pitje alkohola slovenska folklora, saj vse pristojne institucije v državi vedno znova ugotavljajo, da preveč ljudi uživa alkohol in da je to že dolgo javnozdravstveni problem.

Prizadevajo si, da bi se v slovenski družbi jasno izoblikovalo mnenje, da je alkohol kot tak problem vseh in da je potrebna ničelna toleranca do alkohola v prometu v vseh vlogah, med vozniki, kolesarji in pešci. Ne glede na to, da sta alkohol ter vožnja pod njegovim vplivom še vedno eden glavnih dejavnikov tveganja za nastanek prometne nesreče, nemalokateri voznik to zanemari in konec takšnega početja je največkrat tragičen. Ali umre vinjen voznik ali tisti v drugem avtomobilu, kolesar, pešec ali kakšen naključni mimoidoči, nič kriv, še manj dolžen.


Z napredkom in novotarijami se je v prometu pojavila še ena kategorija ljudi, ki se prav tako ne zavedajo, da lahko njihovo početje na cesti, ulici povzroči tragedijo. To so vozniki, ki med vožnjo telefonirajo, kolesarji s slušalkami v ušesih in pešci, ki z neprestanim buljenjem v telefon po pločnikih, kolesarskih stezah in tudi po cestah hodijo kot kura brez glave.

Mogoče ne bi bilo odveč, da bi v številnih oglasih, ki ponujajo najboljše in najbolj fensi mobilne telefone, podobno kot v oglasih za alkohol, v katerih minister za zdravje opozarja, da prekomerna uporaba alkohola ubija, napisali: »Minister za promet (ali nemara še najbolje kar Vlada RS) opozarja, da telefoniranje med vožnjo ali pretirana raba telefona na kolesarski stezi ali ulici ubija.« V avtu pa tudi!