Tuja trava je bolj zelena

Danes zvečer bo na TV SLO 1 premierno na sporedu dokumentarec o stoletnici naše Narodne galerije. Film scenarista dr. Andreja Dobleharja in režiserja Aleša Žemlje je zelo gledljiv izdelek, ki Narodno galerijo spremlja od njenih začetkov – pobude za ustanovitev so se pojavljale že v baroku, dolgo pred letom 1918, ko se je dejansko ursničila –, postavlja pa jo tudi v kontrast s podobnimi institucijami po svetu, na primer Narodno galerijo v Pragi. Pomembna razlika med praško in našo je, da ima praška v svoji zbirki tudi umetnine svetovno znanih mojstrov, na primer Gustava Klimta in Pabla Picassa. Posebno ponosni so na francosko kolekcijo v Velesejemski palači, ki vključuje dela umetnikov, kot so Paul Cézanne, Paul Gauguin in Vincent van Gogh. S čim podobnim se ljubljanska Narodna galerija žal ne more pohvaliti. Zato pa si lahko v njeni stalni zbirki ogledamo umetnine slovenskih impresionistov, realistične slike Ivane Kobilca, Jurija Šubica, Ferda Vesela in drugih, bidermajerske portrete Jožefa Tominca in Mihaela Stroja in še marsikaj. Vprašanje sicer, ali je domača umetnost dovolj za tuje obiskovalce – je lahko razlog, da bi Narodno galerijo med obiskom Ljubljane uvrstili med top znamenitosti, ki jih v mestu morajo obiskati? Najverjetneje ne. Morala pa bi biti dovolj za Slovence – morala bi biti, pa žal ni.


Narodna galerija je sicer skozi leta, vsaj za ljubitelje kulture in umetnosti, postala eden od simbolov mesta Ljubljane in uživa ugled, ki pritiče instituciji tega tipa, pa vendar: koliko ljudi poznate, ki so že obiskali pariški Louvre, londonsko narodno galerijo, newyorški Metropolitanski muzej, firenški Uffizi in tako dalje, v domači Narodni galeriji pa še niso bili? Jaz na žalost kar nekaj. A sem tudi sama, čeprav v Narodno galerijo še kar redno hodim (delno tudi zaradi nekakšne otroške nostalgije, prav tam sem se namreč spoznala z umetnostjo), kriva podobnega greha – bila sem že v modernih galerijah v New Yorku, Londonu, Istanbulu, Rimu, Parizu in tako dalje, s čimer se rada pohvalim, kadar je priložnost za to. Vendar pa moram, in ob tem me je kar malo sram, priznati, da še nikoli nisem stopila v Muzej moderne umetnosti na Metelkovi. Moderna galerija bi še šla skozi, tja sem šla dvakrat ali trikrat v gimnazijskih časih (prvič zato, ker je bilo to za vse, ki smo si kot izbirni predmet izbrali umetnostno zgodovino, obvezno), ampak MSUM in številne manjše galerije ali muzeji, kot so Kulturni center Tobačna, galerija Jakopič, galerija Vžigalica ali Plečnikova hiša, me še niso videli. Po drugi strani v tujini poleg velikih muzejev prav obsedeno iščem tudi manjše galerije in kul sodobne razstave, ki jih je sigurno treba videti, čeprav sem potem nad katero tudi razočarana.

Če bi bolj natančno spremljala program in razstave doma, mlade domače umetnike in razne performanse, bi gotovo naletela na marsikatero boljšo.

Podobno problematiko je pred časom v intervjuju, ki sem ga z njo delala za revijo Vklop, izpostavila urednica Uredništva oddaj o kulturi na RTV Slovenija Saša Šavel Burkart. »Sprašujemo se, na primer, zakaj mi nimamo velikih razstav svetovno znanih umetnikov. Zakaj so recimo v Zagrebu na ogled dela Rodina ali Chagalla, pri nas pa ne? /.../ V Sloveniji imamo res številne, tudi izjemne kulturne dogodke in dobre razstave, tudi umetnikov svetovnega ranga, a je težava v tem, da jih ljudje morda ne poznajo. Vzemimo za primer aktualno razstavo v slovenjgraški galeriji – tam so trenutno na ogled dela velikega nemškega ekspresionista Otta Dixa /.../,« je dejala.


Ne samo slovenjgraška galerija, še en primer domače institucije, ki uspešno sodeluje z mednarodnimi galerijami in zasebnimi zbiratelji in razstavlja uveljavljena imena, je Galerija Muzej Lendava. Letos napovedujejo prav razstavo Marca Chagalla, lani so na ogled uspešno postavili dela Salvadorja Dalija. A čeprav so te razstave dobro obiskane, jih Slovenci še vedno ne obiskujejo množično tako kot recimo dunajsko palačo Belvedere, da bi videli Klimtov Poljub v živo. Pa smo spet pri tem, kar izpostavlja Saša Šavel Burkart – ne vedo zanje. Ali sem sama vedela, da imamo v Sloveniji aktualno razstavo Otta Dixa? Seveda ne. Po drugi strani sem bila v pariškem Centre Pompidou nad njegovim Portretom novinarke Sylvie Von Harden naravnost navdušena...