Teater političnega absurda

Cerar je z odstopom naredil politično pametno potezo, ki mu omogoča vsaj minimalne možnosti za politično preživetje. Ne smemo pa biti naivni in spregledati, da gre za zelo preračunljivo politično potezo. Nikjer namreč ni natančno določeno, kako so omejena pooblastila tehničnega mandatarja. To pa seveda pomeni, da bo Cerar sam odločal, kaj so tekoči posli in kaj ne oziroma s čim se bo ukvarjal in s čim ne. Z drugimi besedami, ne bo se mu treba ukvarjati z zadevami, ki mu niso všečne, kot so stavkovne zahteve sindikatov, lahko pa bo kadroval, kot bo želel. Navsezadnje ima največja vladna stranka SMC na vladi večino glasov in bo lahko, kadar koli se ji bo to zdelo potrebno, preglasovala drugi dve vladni stranki, ne da bi pri tem kršila koalicijsko pogodbo, saj ta tehnično gledano ne obstaja več. Politično preračunljivo pa so ravnali tudi poslanci v parlamentu, ko so odločili, da se bodo z odstopom premierja seznanili šele na jutrišnji seji, čeprav je premier odstopil v sredo zvečer in so imeli v petek izredno sejo. Vsa Slovenija torej že pet dni ve, da je Cerar odstopil, parlament pa se bo s tem seznanil šele na jutrišnji seji. Več kot očitno se predsedniku parlamenta pa verjetno še marsikateremu drugemu poslancu ne mudi na volitve. Poslanci seveda nikoli ne kažejo velikega navdušenja, da bi predčasno rezali udobno vejo, na kateri sedijo. Podatki namreč kažejo, da se ob vsakih volitvah zamenja vsaj tretjina, lahko pa tudi precej več poslancev. Največji paradoks pa je, da je Cerar odstopil, ker je vrhovno sodišče zahtevalo ponovitev referenduma glede posebnega zakona o drugem tiru. Paradoks je v tem, da je dejansko vse skupaj zakuhal kar Cerar sam s tem, ko je vlada o drugem tiru sprejela posebni zakon. Vsakomur je jasno, da za to, da začneš nekaj graditi, sploh ne potrebuješ posebnega zakona. Tako bomo imeli v aprilu ali začetku maja spet teater političnega absurda, ko bomo za nov referendum porabili skoraj 4 milijone evrov, da se bomo odločali o podpori ali nepodpori posebnemu zakonu o drugem tiru. Pri vsem skupaj pa ne smemo zanemariti, da se pravi politični cirkus šele začenja.