Sramota

Šestnajst let je že na prostovoljski misiji. Kljub častitljivim 87 letom požrtvovalno pomaga tistim, ki živijo na robu. Marsikaj je že videl: od izbrisanih, ki so bolni životarili brez zdravstvenega zavarovanja, do podjetnikov, ki jim je gospodarska kriza vzela posel, družino, zdravje. Nekaterim tudi življenje.

V državo je vpeljal nekaj, kar bi moralo biti za skupnost, ki se v ustavi ponaša s členom, da je socialna država, samoumevno: brezplačno zdravstveno oskrbo tistih, ki jim domnevna socialna država ne omogoča osnovnega zdravstvenega zavarovanja.

Aleksander Doplihar, upokojeni zdravnik in prejemnik številnih priznanj, ambulanto Pro bono vodi prostovoljno. Je človek, ki ima vizijo, karizmo, delavnost. Odlikuje ga skromnost, po drugi strani pa je v 16 letih v delo ambulanto za brcnjene na rob družbe pritegnil več deset zdravnikov in medicinskih sester.
Kaj si misli o domnevni socialni državi, je povedal v nedavnem intervjuju za Delo. Besede, ki jih je vredno zapisati še enkrat: »V zadnjem času v javnosti negativno odzvanja odnos do tujcev, nezavarovanih ali revnih. Mislim, da smo postali zelo ksenofobni in asocialni. To je verjetno tudi posledica asocialnih zakonov, teh smo sprejeli toliko, da je že pravo čudo. In čeprav smo do leta 1991 imeli raj za delovnega človeka, je ta zdaj izgubil vsako veljavo. Kot da ga sploh ne potrebujemo. Toda trgovina ne more prodajati, če nima izdelkov, izdelkov pa ni, če ni delavcev. Mi delavca vrednotimo z ničlo, ne z enko. Ni vreden nič, ne potrebuje ničesar in je tako rekoč na negativni listi naših prebivalcev.«

Čudna je socialna država, ki je leta 2009 naročila raziskavo, ki je pedantno izračunala, da znaša ocena minimalnih življenjskih stroškov 562,07 evra. Devet let pozneje v parlamentu resno razpravljajo o tem, ali je denarna socialna pomoč v višini 385 evrov previsoka. Sramota.
Razlika med socialno pomočjo in minimalno plačo naj bi bila premajhna, zato naj ljudje ne bi bili motivirani za delo. To govori celo socialdemokratska ministrica za delo Anja Kopač Mrak, ne da bi za to ponudila kakšne dokaze.

Tudi če neizpodbitni dokazi za takšno trditev obstajajo, je dejstvo, da celo minimalna plača ne omogoča normalnega preživetja. Hkrati živimo v državi, ki guvernerju centralne banke z 10.000 evri bruto mesečne plače pogodba omogoča še 60.000 evrov bruto odpravnine, ko revež izgubi službo. Ah, bodimo pedantni: 60.000 evrov Boštjanu Jazbecu po pogodbi pripada tudi takrat, ko prostovoljno pred koncem mandata odide v še bolje plačano službo v tujino. Sramota.

Živimo v deželi, v kateri ima država več kot četrtinski delež v podjetju, kjer direktor zasluži malček manj kot milijon evrov bruto na leto. Bodimo pedantni: predsednik uprave Krke Jože Colarič je lani zaslužil 924.000 evrov. Predlani se je komaj prebijal iz meseca v mesec, zaslužil je kar 200.000 evrov manj kot lani. Dajmo še pedantno izračunati, koliko denarnih socialnih pomoči, vrednih 385 evrov, bi lahko financiral Colarič, če bi se za eno leto bog ne daj odpovedal lanski plači. Hja, tole pa ni tako slabo, količnik znaša 2400. Torej bi lahko nekdo živel 200 let in bi vsak mesec prejel 385 evrov. Sramota.

Živimo v državi, kjer se največja vladna stranka v zadnjih mesecih dezorientirano zateka v posamične koalicije s tako različnimi strankami, da smo končno izvedeli, kaj je moderni center: ideološka praznina brez jasno začrtane smeri. SMC ima torej finančno ministrico, ki noče nič slišati o dvigu socialne pomoči na 385 evrov, hkrati pa poslanci te stranke, seveda ne vsi, glasujejo za tak predlog Levice. Verjetno predvsem zato, da bi osmešili od njih domnevno bolj leve Socialne demokrate in ujeli še kakšen volilni glas. Sramota.

Če bi bil politik, si Aleksandra Dopliharja ne bi upal vprašati, kaj si misli o socialni pomoči v višini 385 evrov. Ker sem novinar, si bom izmislil besede, ki jih ni izrekel, a se mi zdi, da ne bi protestiral, če bi mu jih pripisal: »Mi politika vrednotimo z ničlo, ne z enko. Ni vreden nič, ne potrebuje ničesar in je tako rekoč na negativni listi naših prebivalcev.«