Spletni ringlšpil

Barabe, vam rečem. Ravnokar sem izgubila živce na spletu, prek katerega sem kupila neko malenkost, za katero sem plačala preveč. Vsak znesek je preveč, če stvar ne deluje, če so bile obljube velike, stvarca pa majhna in daleč od tega, da bi ustrezala opisu. V redu, jo vrnem, si rečem. Napišem ugovor, dobim potrdilo, nekakšno številko, in čakam. Čez kak teden me pozovejo, naj stvarco vrnem, kar tudi naredim. Priporočeno. Potem pa nič. Večkrat se spomnim na to, gledam Mein Ebay, nobenega sporočila. Sprašujem generacijo Y, ki odvrne, naj počakam, »bodo že oni uredili, če si poslala«. Po kakem mesecu se spet lotim pisanja. Ebay »prijazno posreduje« in mi vrne začudenje prodajalca, kaj vendar hočem, ko pa oni predmeta še niso dobili nazaj. Ne gre za velik denar, gre za moj princip in za pravico potrošnika. Lotim se iskanja potrdil, iščem »tracking« – vse je že zdavnaj vročeno. Spet pišem in čakam. »Pusti jih, naj naredijo svoje. Ti si že«, me mirijo, jaz pa vedno manj verjamem. Spet pišem prek velikega trgovca, ta posreduje resničnemu dobavitelju, ki me čez čas ledeno prijazno povabi, naj pošljem kakšno dokazilo o tem, kar trdim. Z eno od nadpametnih naprav poskeniram tisti mali listek, si ga prepošljem na računalnik. Buljim na spletni strani v vnaprej pripravljene možnosti, ki pa so, seveda, daleč od tega, kar bi jim hotela povedati jaz. Končno nekje poskušam napisati sporočilo, mu pripeti dokaz, pa mi v rdečem oknu zasije, da sporočila ne bom mogla oddati, ker je od »moje zadeve« preteklo več kot 90 dni. Če ne bi bila na preizkušnji moja čast, bi že davno popustila, zaklela in jezno zaloputnila pokrov notesnika. Pa nisem. Princip in ego me naženeta, da iščem tudi naslednji dan, sprašujem najbolj radovedne iz moje generacije, pa samo zmigujejo z rameni. Kako naj torej pošljem kar koli dobavitelju, ki anonimno, prek posrednika, zahteva dokazilo, posrednik pa se je odločil, da se že predolgo obotavljam in da je mojih priložnosti konec? Naslov resničnega dobavitelja je skrivnost, mesta, kamor bi se lahko pritožil, pa zelo izbirčna pri tem, kdo sem in kaj smem.
Po neprespani noči se mi utrne rešitev. Napišem pritožbo tistemu, prek katerega sem plačala kupnino. Ta mi obeta daljši rok za ugovor. Morda se me usmili in preseka začarani krog, ki bi me lahko stal čast. Zdaj čakam, kako dolgih je teh 24 ur, v katerih mi zagotavljajo odgovor. Upam, da to ne bo »Sorry« ali kaj podobnega, s čimer znajo te sorte trgovci tako dolgo vrteti ringlšpil, da se naveličaš in odnehaš.